Ko sva bili še čisto majhni ...

Besedilo: Stanislava Borovšak
Kategorija: Zanimivosti / nedelja, 23. junij 2024 / 18:49

Ko sva bili še čisto majhni (2)

Ko sva bili še čisto majhni,
sta šla očka in mamica
v partizane
in midve sva ostali sami,
brez mame ...

Nadaljnjih verzov pesmice, ki jo leta 1947 spisala najina učiteljica prvega razreda, gospa Francka Udovičeva (Živičeva), se več ne spominjam. Spominjam pa se, kako sva s sestrico, dvojčico Marico, stali na odru takratne kinodvorane, se čvrsto držali za roke in s pogledom iskali mamico in ata, ki sta se udeležila proslave ob državnem prazniku. Recitirali sva, kot naju je naučila prijazna učiteljica. S pogledom sem iskala mamico, kajti bala sem se, da bi nama nenadoma izginila tako kot takrat, ko sva bili še čisto majhni, stari komaj tri leta.

Bilo je leto 1943 v Radovljici. Nekega pomladnega dne sva morali ostati čez noč pri starih starših v Predtrgu, čisto blizu našega doma. V njihovi sobi, ki smo ji rekli »hiša«, je stalo pohištvo naše spalnice in najina otroška posteljica. Na steni sta viseli sliki najinih angelov varuhov, h katerima sva vsak večer molili in obljubljali, da bova pridni. Nisva hoteli spati, jokali sva, hoteli sva domov k mamici. Klicali sva jo, prosili na kolenih, naj vendar pride. Vsi smo jokali, tudi stara mama in teta Rezka. Stari ata naju je vzel v naročje, posadil vsako na eno koleno in naju z »Dirja, dirja kona, v Krana po kostana, v Radolco po kastrolco, v Trž'č pa po zvonč'č« želel spraviti v dobro voljo. Midve pa sva še vedno jokali. Vse me je stiskalo, zajemala sem sapo, cepetala z nogami in hlipaje klicala svojo mamico. Od onemoglosti sva zaspali. Drugo jutro je bilo še huje. Povsod sva jo iskali. Po klancu navzgor do Žgajnarja, kjer sva bili doma, sva odšli brez vednosti starih staršev. Kljuke hišnih vrat nisva mogli doseči, zato sva sedli na prag in čakali na mamico ter jokali. Po naju je prišel stari ata in naju odnesel nazaj v Fajfarjevo hišo, kot so rekli domu mojih starih staršev. Stara mama nama je povedala, da sta se atek in mamica odpeljala z vlakom in da ne ve, kdaj se bosta vrnila.

Še dolgo sva uhajali iz najinega novega doma. Posedali sva na pragu Žgajnarjeve hiše in čakali na starše. Nekega dne sva ugotovili, da v hiši živijo drugi ljudje. Od takrat nisva več uhajali iz Grabna. Navadili sva se čakati mamico v novem domu. Očeta nisva pogrešali, saj ga skoraj poznali nisva.

Družinska sreča

Mama je nam otrokom večkrat pripovedovala, kako je bilo, ko je rodila naju – dvojčici.

Po dveh letih zakona sta se oče in mati odločila za naraščaj. Mama je redno hodila na pregled k zdravniku, ki ni nikoli slišal bitja dveh srčkov. Zdravnik dr. Debevc je pričakoval normalen porod, pri katerem naj bi pomagala babica Angela Kolman.