Mara Bertoncelj leta 1940 / Foto: arhiv avtorice

Ko sva bili še čisto majhni ...

Ko sva bili še čisto majhni (2)

Ko sva bili še čisto majhni,
sta šla očka in mamica
v partizane
in midve sva ostali sami,
brez mame ...

Nadaljnjih verzov pesmice, ki jo leta 1947 spisala najina učiteljica prvega razreda, gospa Francka Udovičeva (Živičeva), se več ne spominjam. Spominjam pa se, kako sva s sestrico, dvojčico Marico, stali na odru takratne kinodvorane, se čvrsto držali za roke in s pogledom iskali mamico in ata, ki sta se udeležila proslave ob državnem prazniku. Recitirali sva, kot naju je naučila prijazna učiteljica. S pogledom sem iskala mamico, kajti bala sem se, da bi nama nenadoma izginila tako kot takrat, ko sva bili še čisto majhni, stari komaj tri leta.

Bilo je leto 1943 v Radovljici. Nekega pomladnega dne sva morali ostati čez noč pri starih starših v Predtrgu, čisto blizu našega doma. V njihovi sobi, ki smo ji rekli »hiša«, je stalo pohištvo naše spalnice in najina otroška posteljica. Na steni sta viseli sliki najinih angelov varuhov, h katerima sva vsak večer molili in obljubljali, da bova pridni. Nisva hoteli spati, jokali sva, hoteli sva domov k mamici. Klicali sva jo, prosili na kolenih, naj vendar pride. Vsi smo jokali, tudi stara mama in teta Rezka. Stari ata naju je vzel v naročje, posadil vsako na eno koleno in naju z »Dirja, dirja kona, v Krana po kostana, v Radolco po kastrolco, v Trž'č pa po zvonč'č« želel spraviti v dobro voljo. Midve pa sva še vedno jokali. Vse me je stiskalo, zajemala sem sapo, cepetala z nogami in hlipaje klicala svojo mamico. Od onemoglosti sva zaspali. Drugo jutro je bilo še huje. Povsod sva jo iskali. Po klancu navzgor do Žgajnarja, kjer sva bili doma, sva odšli brez vednosti starih staršev. Kljuke hišnih vrat nisva mogli doseči, zato sva sedli na prag in čakali na mamico ter jokali. Po naju je prišel stari ata in naju odnesel nazaj v Fajfarjevo hišo, kot so rekli domu mojih starih staršev. Stara mama nama je povedala, da sta se atek in mamica odpeljala z vlakom in da ne ve, kdaj se bosta vrnila.

Še dolgo sva uhajali iz najinega novega doma. Posedali sva na pragu Žgajnarjeve hiše in čakali na starše. Nekega dne sva ugotovili, da v hiši živijo drugi ljudje. Od takrat nisva več uhajali iz Grabna. Navadili sva se čakati mamico v novem domu. Očeta nisva pogrešali, saj ga skoraj poznali nisva.

Družinska sreča

Mama je nam otrokom večkrat pripovedovala, kako je bilo, ko je rodila naju – dvojčici.

Po dveh letih zakona sta se oče in mati odločila za naraščaj. Mama je redno hodila na pregled k zdravniku, ki ni nikoli slišal bitja dveh srčkov. Zdravnik dr. Debevc je pričakoval normalen porod, pri katerem naj bi pomagala babica Angela Kolman.

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Splošno / nedelja, 4. november 2007 / 07:00

Občinski svet o športu in mladih

Direktor Zavoda za šport Jesenice Zoran Kramar: "Problem športnih objektov sta starost in energetska zastarelost."

Objavljeno na isti dan


Nasveti / sreda, 27. september 2017 / 18:47

Vrtičkarsko živahna jesen

Pridelke z vrta spravljamo le v lepem vremenu, saj morajo biti vrtnine suhe. Če želimo, da bo spomladi vrt oživel v barvah narcis, zvončkov, tulipanov ..., je zdaj čas za sajenje čebulnic.

Komenda / sreda, 27. september 2017 / 18:47

Zgodbe komendskih dreves

V sredo so v Komendi odprli učno pot naravovarstveno zaščitenih starih dreves.

Šenčur / sreda, 27. september 2017 / 18:47

Gasilski državni podprvaki iz Trboj

Kranj – Prejšnjo soboto je bilo v Gorici pri Slivnici 20. državno tekmovanje v gasilski orientaciji. Na državno tekmovanje so se uvrstili tudi mladinci in pionirji iz PGD Trboje. V kategoriji mladi...

Kranj / sreda, 27. september 2017 / 18:45

Tlake v mestu bodo prenovili

Kranj – »Tlaki na Maistrovem trgu v Kranju so ponekod odstopljeni, nekatere plošče so odkrušene in predvsem pozimi predstavljajo nevarno podlago za pešce. Razlogi za to so različni, od podvrženosti...

Nasveti / sreda, 27. september 2017 / 18:44

Po čem večno hrepenimo

»Najhujša bolezen na svetu ni gobavost ali tuberkuloza, temveč zavrženost, zapuščenost in pozabljenost. Največja revščina ni živeti s praznim želodcem, temveč to, da od nikogar nisi ljubljen in zaž...