Z veseljem prihajam na Gorenjsko

Besedilo: Stanislava Borovšak
Kategorija: Zanimivosti / / 14:15

Ko sva bili še čisto majhni (1)

Z veseljem prihajam na Gorenjsko. Rada obiskujem svojo mamo, sorodnike in prijatelje, ki živijo v Radovljici. Vožnja po podvinškem klancu navzgor je vedno vznemirljiva in polna pričakovanj. Točno vem, kdaj bom zagledala konico »radolškega turna« cerkve svetega Petra. Na vrhu klanca se mi odpre pogled na prečudovit košček Gorenjske, na predtrško polje, na Radovljico, ki jo obkrožajo zelena Jelovica, strmi, mogočni Julijci z očakom Triglavom in Karavanke, na katerih vznožje se naslanjajo prijazne gorenjske vasice. Vedno znova, naj bo pomlad, poletje, jesen ali zima, me očara lepota »moje Dežele«. V meni se prebudijo spomini na zgodnje otroštvo v Predtrgu, na čas odraščanja v hišah za Oblo Gorico in na leta nepozabnega osemletnega učiteljevanja na Osnovni šoli Antona Tomaža Linharta, ko sem stanovala pri starših na Prešernovi 15.

V Prešernovi ulici, na balkonu bloka številka 4, me še vedno pričakuje ljubeč pogled moje mame. Vsa najina snidenja so vesela in polna spominov. Nikoli nama ne zmanjka besed. Žal mi je, da jo bolijo noge in ne more več z menoj na tradicionalni sprehod skozi Radovljico do pokopališča, kjer so grobovi starih staršev, očeta, tet, stricev in številnih znancev. Ta »sprehodni« obred opravljam sedaj s svojim možem. Vso pot mu vedno znova opisujem zgradbe in pripovedujem zgodbe o ljudeh, kakor mi je o njih pripovedovala mama. Ko se vračava s pokopališča, obstaneva pred graščino, kjer se postavim na drugo okno, desno od vhoda. V sobi za tem oknom sva se mami Mari, rojeni Jurkovič, in očetu Stanetu Bertonceljnu leta 1940 rodili dvojčici: Marica 31. januarja in Stanka 1. februarja.

Sprehod nadaljujeva mimo Lectarja in zavijeva desno do obzidja, kjer se nama odpre lep razgled na Predtrg. Ozreva se na mostiček, ki vodi čez Graben, s pogledom objameva zapuščeno Fajfarjevo hišo na Gubčevi 9 nasproti Katrinikove domačije. Odkar nam je umrla stara mama in je bila hiša prodana, ne nadaljujeva več sprehoda čez Beko v Predtrg. Podava se po Žanovem klancu, zavijeva v levo do Žgajnarja, kot se je reklo hiši znanega arhitekta Vurnika. Potem se vračava po Donici, mimo Vahtarja in hotela, mimo bivše osnovne šole, ki sem jo obiskovala kot otrok in v kateri sem kot mlada učiteljica našla svojo prvo zaposlitev.

Najina pot se konča pred knjižnico, za katero stoji mamin dom. Moj pogled pa se ustavi še na stavbi, v kateri je bila po vojni kinodvorana in nato TVD Partizan.

Tu, v tej stavbi, se pričnejo moje zgodbice ...