Kafkovsko stoletje

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / sobota, 1. junij 2024 / 15:16

V teh dneh (3. junija) mineva sto let od smrti Franza Kafke (1883–1924), enega največjih pisateljev 20. stoletja. Stoletje po njegovi smrti pa je bilo zelo kafkovsko: nadrealistično, tesnobno, mnoge je dušilo in ubilo …

Pred vrati postave

»Ko se je Gregor Samsa zjutraj zbudil iz nemirnih sanj, je ugotovil, da se je med spanjem preobrazil v velikanskega mrčesa. Ležal je na hrbtu in hrbet je bil trd kakor oklep. Če je malo privzdignil glavo, je lahko videl obli, rjavi, s trdimi loki okrepljeni trebuh; odeja na vrhu trebuha je bila že kar pripravljena, da zdrkne na tla, in se je komaj še držala na oblini. Številne nožice – če jih je primerjal s svojim siceršnjim obsegom, so bile klavrno tenke – so mu nebogljeno migetale pred očmi. 'Kaj se je zgodilo z menoj?' je pomislil. To niso bile sanje. Soba – prava, samo nekoliko premajhna človeška soba – je mirno počivala med štirimi natanko znanimi stenami. Na mizi je ležala razpostavljena kolekcija suknenih vzorcev – Samsa je bil potnik – in nad mizo je visela slika, ki jo je bil pred nedavnim izrezal iz ilustriranega lista in jo obdal z ličnim pozlačenim okvirom.« Tako se začenja Kafkova najbolj znana novela z naslovom Preobrazba (v prevodu Herberta Grüna). Ta nam posluži za dokaj prijazen vstop v Kafkov svet. Sicer pa je morda najbolj znana prispodoba tista o človeku, ki stoji in čaka pred vrati postave. Lani so v Šenjakobskem gledališču ta motiv uprizorili v predstavi z naslovom Pred vrati postave. Ob njej je dr. Rok Andres zapisal: »V absurdni avtobiografski drami se lik, nekakšen avtorjev alter ego, vedno znova znajde pred zaprtimi vrati, ki naj bi vodila do različnih uradnikov, ki bi mu morali pomagati pri rešitvi njegovih vprašanj ali problemov. Vratar, ki čuva dostop do birokratskega aparata, nekakšen sodobni Cerber, vsakič najde razloge, zakaj se Gospod K. ne more podati skozi vrata do rešitve svojih težav. Ta absurdna situacija se ponavlja in atmosfera postaja vedno bolj moreča in kafkovska. Gledalec, ki potuje skupaj z njim, se ves čas sprašuje o usodi posameznika, ki ga kolesje sistema neusmiljeno melje in ne omogoči nobenega napredka, rešitve ali pomoči. Prav lastna izkušnja avtorja, ki je botrovala nastanku tega besedila, nas opominja, v kako krutem in krhkem svetu živimo, da človekove pravice niso vedno spoštovane in da je socialna država ideal, h kateremu šele stremimo. Uprizoritev razvija občutljivost za ogrožene in ljudi na robu, hkrati pa govori o osebni moči, ki posameznika spodbuja, da vse ovire premaga in se uspešno spopade tudi z izkušnjo brezdomstva …« (Vir: veza.sigledal.org)

Pisatelj in deklica

Branje gornjih navedkov nas popelje v značilno kafkovsko vzdušje, na prag njegovih največjih del, ki ga mora seveda prestopiti bralec sam. Tu pa navedimo še eno bolj prijazno zgodbo. »Kafka, ki se ni nikoli poročil in ni imel otrok, je na sprehodu po parku v Berlinu srečal deklico, ki je jokala, ker je izgubila svojo najljubšo punčko. S Kafko sta jo neuspešno iskala po parku. Pisatelj ji je nato rekel, da pride jutri spet in da bosta iskala naprej. Naslednji dan, čeprav punčke nista našla, je Kafka deklici podaril pismo, ki naj bi ga napisala izgubljena punčka. V njem je zapisal: 'Prosim, ne jokaj. Potujem, da bi videla svet. Pisala ti bom o svojih dogodivščinah.' Tako se je začela zgodba, ki se je nadaljevala do konca Kafkovega življenja. Med njunimi srečanji je Kafka dekletcu prebiral skrbno napisane punčkine dogodivščine, ki jih je deklica imela za božanske. Končno je nekega dne Kafka prinesel punčko (kupil jo je sam), ki se je po daljšem potovanju vrnila v Berlin. 'Sploh ni videti kot moja punčka,' je dejala deklica. Kafka ji je nato izročil še eno pismo, v katerem naj bi punčka zapisala: 'Potovanja so me spremenila.' Deklica je novo punčko objela in jo vesela odnesla domov. Leto dni kasneje je Kafka umrl. Mnogo let za tem je deklica, ki je bila že ženska, v punčki našla pismo. Majhno pismo, ki ga je podpisal Kafka, se je glasilo: 'Vse, kar ljubiš, bo verjetno izgubljeno, a na koncu se bo ljubezen vrnila na drug način.'« (Navedeno po spletnem viru.)

Judovski, češki, nemški

Kafka se je rodil v praški judovski družini, pripadal je tisti veliki judovski manjšini, ki je naseljevala Srednjo in Vzhodno Evropo in so jo Nemci skoraj v celoti iztrebili, izginila je v holokavstu; med šestimi milijoni genocidno iztrebljenih so bile tudi Kafkove tri sestre. Imel je tudi to srečo, da je pisal v nemščini, čeprav je dobro obvladal tudi češčino. A če bi pisal v slednji, najbrž ne bi bil tako široko poznan. Kakšna ironija zgodovine: Kafka, češki Jud, je obogatil nemško književnost, če ne bi že leta 1924 umrl, pa bi najbrž tudi on izginil v holokavstu, v Gazi koncentracijskih taborišč …