Rad pomagam drugim ljudem

Potem ko mu je uspelo zmagati v bitki z dolgoletno odvisnostjo od drog, je Simon Žerjavič iz Kranja dosegel še vrsto drugih uspehov. Ker se je izkazal kot prostovoljec, so ga zaposlili v kranjskem medgeneracijskem centru, postal je nogometni sodnik, se izučil za turističnega vodnika, je tudi dostavljavec hrane, poleti spremlja otroke na letovanjih …

Simon Žerjavič, 35-letni Mariborčan, ki si je dom ustvaril v Kranju, je živ dokaz, da se z voljo in vztrajnostjo da izviti iz primeža odvisnosti od drog in stopiti na novo življenjsko pot. Z odvisnostjo se je soočal dobrih trinajst let. »Takrat vidiš le brezno, življenje je nesmiselno, nimaš nobenih ciljev, živiš od danes do jutri. Vedno pa sem imel v sebi, da nisem za to na tem svetu, a je priti iz odvisniških vod velik projekt. Moje mini poslanstvo je, da sem tu tudi za druge ljudi, jim pomagam, jih spravljam v dobro voljo. To mi ogromno pomeni,« nam je zaupal Simon. Odvisniško življenje je pred dobrimi petimi leti pustil za sabo, v tem času pa je dosegel več, kot si je kdajkoli predstavljal.

Vsak dan z veseljem v službo

Simon je v Kranju zaživel leta 2019, ko se je vključil v integracijski program stanovanjske skupine Katapult, ki deluje pod okriljem Centra za socialno delo Gorenjska – enota Kranj. V tistem času je začel kot prostovoljec pomagati na Ljudski univerzi Kranj oz. v njenem medgeneracijskem centru. Takrat smo ga v Gorenjskem glasu že predstavili; v prihodnost je zrl z optimizmom in koval številne načrte, zato smo ga pred kratkim ponovno obiskali. Kot nam je zaupal, mu gre odlično. Ker se je izkazal pri prostovoljnem delu, ga je Ljudska univerza Kranj leta 2021 zaposlila v medgeneracijskem centru, najprej prek javnih del, sedaj pa je redno zaposlen kot strokovni sodelavec. »Ta priložnost mi pomeni ogromno. V življenju sem zelo 'zabluzil' in si nisem nikoli mislil, da bom kdaj delal v tako ugledni ustanovi, kot je ljudska univerza. Kolektiv je dober, čutim pripadnost in vsak dan z veseljem prihajam v službo. Vesel sem, da mi iz leta v leto zaupajo več nalog.«

Dopust na letovanju z otroki

Kot je dejal Simon, medgeneracijski center živi in diha na polno. »Na mesec imamo več kot tisoč obiskov. Ljudje se radi vračajo. Pretežno gre za starejše, sledi delovno aktivna populacija, počitnice pa so posvečene aktivnostim za otroke.« Z otroki še posebej rad dela, zato je že pred leti stopil v stik z Zvezo prijateljev mladine Maribor, kjer so mu omogočili, da se jim kot vzgojitelj otrok pridruži na letovanjih ob morju. »To je edinstvena izkušnja. Letos grem z njimi že peto leto zapored. Odkar sem zaposlen, temu namenjam svoj glavni dvotedenski dopust. Pozitivni odzivi otrok mi ogromno pomenijo.«

Hkrati z zaposlitvijo se je leta 2021 preselil v najeto stanovanje, a se je zaradi financ leto kasneje za eno leto vrnil v stanovanjsko skupino, da je privarčeval denar za vozniški izpit in poravnal dolgove na banki. »Na vsakem koraku sem se odrekal kavam in priboljškom, vendar pa sem potem lahko bolj kvalitetno zaživel,« je pristavil Simon, ki se je pred dobrim letom spet preselil na svoje. Poudaril je, da so v programu Katapult ogromno prispevali, da se je postavil na noge. »Ostali smo v dobrih odnosih, njihova vrata so mi vedno odprta. Na voljo so mi tudi za pogovore in podporo, če jo potrebujem.«

Nogometni sodnik tudi zaradi osebnostne rasti

Pred dvema letoma je opravil izpit za nogometnega sodnika. »Za to sem se odločil dokaj pozno, pri 33 letih. Če bi bil mlajši, bi dobil več priložnosti za sojenje. Začel sem pri mlajših kategorijah, zdaj so mi že dali članske tekme, tudi na državni ravni me že dajo v drugo slovensko mladinsko ligo. Največ pa sem dosegel letos spomladi, ko sem sodil prvo žensko nogometno ligo. To je hobi za ob koncih tedna in še nekaj malega zaslužim.« Za nogometnega sodnika se je odločil tudi zaradi osebnostne rasti. »Kot sodnik moraš pokazati trdo, pokončno držo, samozavest, odločnost in stati za svojimi odločitvami. Je kar dober trening.«

Simon počne še druge stvari, zato je odprl popoldanski s. p. Delal je kot dostavljavec hrane pri Glovu, po njegovem umiku iz Slovenije pa je že podpisal pogodbo z Woltom. »Dostavljam s kolesom. Stranke so zadovoljne, ker sem hiter. Ne znam kolesariti počasi, zato je to tudi dober trening za mišice.« Simon, po izobrazbi turistični tehnik, je lani opravil tudi tečaj za lokalnega turističnega vodnika in pridobil licenco Zavoda za turizem in kulturo Kranj. »Rad sem aktiven. Nisem človek, ki bi ležal na kavču in zapravljal čas za družbena omrežja,« je dejal. Baterije si polni v hribih, pozimi gre rad v fitnes, odkar ima avto, pa se rad odpelje v nove kraje, bil je tudi že v Rimu in Berlinu.

Češnja na torti

»Ogromno sem že dosegel, a se niti slučajno ne mislim ustaviti tu. Že kot otrok sem bil zelo vedoželjen. Pomembno se mi zdi, da greš iz cone udobja, poskusiš nove, drugačne stvari. To je tisto, kar polni življenje,« je prepričan Simon. Upa tudi, da bo dobil partnerko in si ustvaril družino. »To bi bila češnja na torti. Želim si, da mi uspe tudi na tem področju, ampak to ne gre z danes na jutri,« je pristavil v smehu.

In kaj bi položil na srce tistim, ki še bijejo bitko z odvisnostjo? »Da je naporno, a vsak lahko zmaga. Nič hudega, če prvič ne uspe. Tudi meni ni. Včasih je potrebnih več poskusov, morda deloma spremeniti pristop, nikakor pa ne obupati.«