Žena, jutr mam furo spet

Besede, ki jih mnogokrat sliši marsikatera voznikova žena, je Dragica Habjan v svojem življenju slišala neštetokrat. Njen mož Andrej ji je s temi besedami ob večerih pred odhodom na vožnjo napovedal, da spet odhaja. Trdo delo, vztrajnost, zaupanje, spoštovanje in ljubezen so temeljne vrednote, ki se prepletajo v njunem življenju.

Lani je podjetje Habjan transport dobilo priznanje Območne obrtno-podjetniške zbornice Škofja Loka za 45 let tradicije opravljanja dejavnosti. Še eno veliko priznanje za vso družino Habjan pa je knjiga z naslovom Žena, jutr mam furo spet, v kateri je razmišljanja Dragice in Andreja, pripovedi in njune spomine na 45 let uspešne poslovne in tudi zasebne poti zbrala in napisala Hermina Jelovčan. »S precejšnjim strahom in po dolgem premisleku sem se odzvala želji Dragice Habjan, ki me je nekega dopoldneva poklicala in rekla: 'Veš, jaz sem se pa nečesa domislila. Ali bi ti napisala našo zgodbo?' Presenečena in obenem zelo počaščena, da bi mi Habjanova zaupala tako nalogo, si je najprej nisem upala sprejeti. Jaz da bi pisala o podjetju in podjetništvu? O kamionih in prevozništvu? Dragica je vztrajala …« Jelovčanova je idejo o knjigi sprejela. V njenem uvodnem zapisu h knjigi med drugim piše tudi, da je spoznala dva odlična človeka, ki dobro vesta, kaj od življenja hočeta. In ki tudi od ljudi, s katerimi delata, zahtevata, da stvari, ki se jih lotijo, delajo po svojih najboljših močeh.

Knjigi na pot

Knjigi na pot je svoje misli zapisal tudi loški župan Tine Radinja. Med drugim je zapisal: »Kot župan cenim in sem ponosen na takšne ljudi, kot sta Dragica in Andrej ter njuni otroci Mojca, Andreja in Marko. Ponosen sem na njuno, na njihovo uspešno podjetniško pot, da dajejo kruh več kot sto zaposlenim ter tudi na njihov zgledno urejen sodobni logistični center na Trati, ki se bo v prihodnje še lahko razvijal.« Tudi gorenjevaški župan Milan Čadež v svojem zapisu h knjigi poudari, da je prepričan, da sta se Dragica in Andrej v devetdesetih letih zavedala, da je treba v mladi državi podjetništvo postaviti na zdrave temelje. Na njuno prošnjo je s svojimi besedami knjigo pospremil tudi Franc Šifrar, dolgoletni predsednik Obrtne zbornice Škofja Loka, med drugim pravi: »Vsak privatnik, ki je svoje podjetje začel tako rekoč iz nič in brez finančne, tehnične ali druge materialne osnove, le z velikim entuziazmom in odpovedovanjem, bo v tej knjigi našel vsaj delček tega, kar je sam doživljal na svoji poti.«

Začelo se je z nakupom karamboliranega tovornjaka

Andrej je karamboliran siv TAM-ov tovornjak domov na kmetijo na Breznico pripeljal pri rosnih 22 letih. Takrat si niti v sanjah ni predstavljal, da bo leta 2024 obstajalo podjetje Habjan Transport z več kot sedemdesetimi tovornjaki in poslovnim centrom, ki se razteza na 22 tisočih kvadratnih metrih in polno zaposluje več kot sto delavcev. Pot do tako zgledno urejenega podjetja pa seveda ni bila lahka. »Ne želiva, da so v knjigi zapisani le najini uspehi in opisano podjetje. Želiva, da je zapisana najina pot – odpovedovanje, trud, napori in tudi veselje, ki so bili vloženi v to, da sva danes tu, kjer sva. … Bila sva mlada in imela sva se rada. To nama je zadoščalo. Vse drugo pa je bila ena sama igra na srečo. In še vedno je tako. Še vedno sva srečna tako v podjetju kot v zakonu in vesela, da s hčerama in sinom tako nadaljujemo uspešno družinsko in poslovno pot,« je povedala Dragica Habjan. V knjigi so tako nanizane številne zgodbe lepe, tudi manj lepe, beremo o nakupih tovornjakov o delavnici v Zmincu, parkiriščih v Sopotnici, tudi o drugačni vzgoji otrok, kot je današnja. A kot razberemo iz knjige, uspešni, saj Mojca, Andreja in Marko vsak na svojem področju uspešno nadaljujejo delo staršev. Izvemo denimo, da je nekoč Andrej celo gojil čebele. Še in še zanimivih zgodb je opisanih na skoraj sto strani dolgi knjigi, ki je izšla v dvesto izvodih.

Šport je velik del njunih življenj

Hermina Jelovčan, ki je poslušala ter zapisovala njune dragocene spomine, je predsednica Športnega društva Koloka. Tam je tudi spoznala Dragico in Andreja. Poleg tega, da sta zelo uspešna podjetnika, sta vse življenje predana športu. Smučanje, tek na smučeh, kolesarjenje, pohodništvo ..., vse to ju druži in morda tudi zaradi tega lažje »predihata« kakšno službeno prepreko. Dragica je bila v kronometru lani in predlani celo državna prvakinja. Njen moto je, da je pri vsaki stvari in delu treba biti vztrajen. »Naj bo v poslu ali v športu. … Ne moreš spreminjati sistema, stati moraš za svojimi odločitvami in vztrajati. Pri poslu, kakršnega vodi naša družina, je treba biti načelen in dosledno stati za svojimi odločitvami.« Ena od Andrejevih številnih misli, ki nam pade v oči ob branju, pa je: »Posel je šport, tekma. Tako kot pri športu se tudi v poslu gre do konca in ni odstopa.« Zakonca rada sedeta tudi na motor, na izlet in potovanje se, če le čas dopušča, rada odpravita z avtodomom. V službo se na Trato s svojega doma v Zmincu vozita s kolesom. »Ni pomembno, ali je dež ali sonce, po službi velikokrat naredita še nekajdesetkilometrski krog, preden se vrneta v domačo vas,« nam pove Hermina Jelovčan, ki je nemalo večerov preživela pri zakoncih Habjan v vasi na robu Škofje Loke.

Zgodba štirih desetletij in pol

V knjigi je opisana zgodba 45 let podjetja Habjan Transport. S trmo in odpovedovanjem sta ga zgradila Dragica in Andrej. »Nadaljuje naj se v zgodbo, ki jo bodo čez leta lahko zapisali njuni otroci Mojca, Andreja in Marko,« je ob koncu skoraj sto strani dolge knjige, ki se prebere na mah, zapisala Hermina Jelovčan. Fotografija, ki je na naslovnici, po njenem mnenju najbolj nazorno pokaže, kako zelo sta povezana zakonca Habjan. »Zdi se mi, da prav bereta eden drugega, Dragica ve, kaj razmišlja Andrej, in Andrej ve, kaj razmišlja Dragica. Zares imata dober odnos, na katerem je zgrajena celotna zgodba podjetja Habjan Transport.«