Kanalska dolina (Oglej in čez Tržaški Kras), 5. del

Besedilo: Grega Flajnik
Kategorija: Rekreacija / torek, 7. maj 2024 / 16:05

V oglejski baziliki smo si ogledali nekaj lepo ohranjenih mozaikov, na primer boj petelina, znanilca nove luči, z želvo, dobrega pastirja s čredo, različne podobe rib, prizor ribarjenja apostolov in druge. In spoznali smo tudi, kakšen pomen je imel Oglej za Slovence. V času kralja Karla Velikega je namreč v Ogleju deloval vpliven patriarh Pavlin II. Po zmagi Karla Velikega nad Obri se je Pavlin sestal s salzburškim nadškofom Arnom in se dogovoril za mejo med nadškofijama na vzhodnem delu. Dogovorila sta se, da bo meja med škofijama potekala po reki Dravi. Meja, ko jo je dokončno potrdil Karel Veliki leta 811, je bila kasneje precej pomembna za zgodovino Slovencev, saj je večino našega ozemlja spadalo pod nadzor oglejske škofije.

Še kar naprej bi uživali v lepotah Ogleja, a mudilo se nam je naprej po ravni in lepi kolesarski stezi proti Gradežu. Na tej poti je bila najbolj zanimiva vožnja po nasipu do letovišča Gradež. Samo mesto in letovišče je namreč otok, na katerega so zaradi lažje prometne povezave naredili nasip, po katerem se vozijo avtomobili, prostor pa je tudi za kolesarsko stezo. Ogledali smo si stari del mesta Gradež, ki je bil presenetljivo lepo ohranjen. Pot smo nadaljevali ob dolgi peščeni obali in prav na koncu nas je čakal Janez z malico. Z vsemi tremi skupinami smo imeli srečo z vremenom, zato smo se tu lahko tudi kopali.

Pot smo nadaljevali po precej ravninskem delu ob morju do mesta Tržič (Monfalcone). Tržič je pomembno industrijsko središče s tovarno letal, tekstila, kemikalij in z rafinerijo nafte. V tamkajšnji ladjedelnici Fincantieri gradijo velike potniške križarke. Mi smo v mestu le prespali, saj mestno jedro nima večjih zgodovinskih znamenitosti, v njem pa je veliko delavcev.

Naslednje jutro smo pot nadaljevali proti Trstu. Prvih deset kilometrov smo kolesarili po široki, a precej prometni cesti, ker žal ni bilo druge izbire. V Sesljanu pa smo zavili proti Tržaškemu Krasu. Pokrajina nas ni pustila ravnodušnih, saj smo povsod čutili sledi nekoč slovenske dežele. Vse table z napisi krajev imajo dvojezične napise. Ljudje so nas pozdravljali slovensko. Vozili smo se skozi kraje Šempolaj, Praprot, Samotorca, Koludrovca, Zgonik, Zagradec, Repen in se povzpeli na grič z imenom Repentabor. Že ime pove, da je bila to nekoč utrdba, kamor so se zatekli vaščani bližnjih vasi, če so bili ogroženi. Zdaj je na hribu samo še cerkev z lepim razgledom na Tržaški zaliv.

Od tu je sledil le še spust proti Sloveniji. Po trasi nove kolesarke steze okrog hriba Tabor smo prišli v Sežano ter od tam pot nadaljevali proti Divači. Pri cerkvi svetega Andreja v vasi Merče smo imeli še zadnjo malico ter nato po nekaj kilometrih končali štiridnevno avanturo. V Divači smo sedli na vlak in se odpeljali domov v Kranj. (Konec)