Ikona radijskih valov in odrskih desk

Ženska mnogoterih talentov in poslanstev. Odrska in radijska osebnost, scenaristka, moderatorka, časopisna urednica in direktorica. Njen žametni glas je postal ikona radijskih valov in odrskih desk. Svojo pot je začela na jeseniškem radiu, že tretje desetletje je uspešna direktorica Gledališča Toneta Čufarja Jesenice. Vse to je Branka Smole.

Vaša vsestranskost navdihuje in zdi se, da vaš dan šteje več kot le 24 ur. Kako usklajujete vse te raznolike vloge?

Ko pogledam nazaj svoj teden, včasih še sama ne vem, kako mi je uspelo. Pogosto gre zahvala zgodnjim jutranjim uram, ko so baterije še polne in telefon še spi, takrat se največ ustvari, napiše in naredi. Kot da ima tisti jutranji čas dvojni učinek. Potem imam energijo tudi za naprej, ker sem nekaj bremen že odložila. Pa tudi to je res, da več ko imam obveznosti, več naredim. Takrat zmorem biti direktorica, novinarka, moderatorka, gospodinja, mama, hči. Ko imam dela manj, je storilnost upočasnjena.

Po končanem študiju novinarstva se je vaša poklicna pot začela na Jesenicah z delom na Radiu Triglav, kjer ste kot novinarka in odgovorna urednica ustvarjali 15 let. Kakšne spomine imate na to obdobje?

Na radijsko obdobje imam zelo lepe spomine. Pravzaprav sem se na Radio Triglav »priklopila« že v osnovni šoli. V času študija mi je dr. Manca Košir že v prvem letniku odprla vrata na nacionalni radio, kjer sem delala za veliko redakcij, kot je Vroče-hladno, Pionirski tednik, jutranji program ... Seveda so bile to koristne ankete, prispevki, kasneje samostojne oddaje V korak z mladimi. Moja prva samostojna oddaja na Radiu Ljubljana je bila reportaža z leškimi padalci. Imela sem priložnost izobraževanja pri fonetikih. Ogromno sem se naučila. Z občudovanjem sem opazovala spretnost tehnikov pri montaži. Potem sem jih skušala na Triglavu posnemati, saj smo montirali sami. To obdobje je bilo zelo dragoceno, marsikateri napotek mi odmeva še danes. Zadnja dva letnika študija me je Radio Triglav štipendiral in jasno, da sem se globoko hvaležna vrnila iz Ljubljane na Jesenice ter bila že kmalu deležna zaupanja in naziva odgovorna urednica. Bili smo super ekipa, vključno s številnimi pogodbenimi sodelavci. Rojevale so se mnoge nove ideje, oddaje, ljudem je bil Triglav blizu, to je bil res njihov radio. Bili smo lahko malce bolj sproščeni in manj »poštirkani« kot na nacionalnem radiu, tudi v narečju smo si marsikaj privoščili. Organizirali smo oglašanja iz krajev, radijske 48-urne »maratone«, udeleževali smo se tekmovanj radijskih postaj, pobirali nagrade, nekajkrat prevzeli vlogo organizatorja. Včasih se mi zdi, da smo bili malce preroški s projekti, ki so danes samoumevni del sodobnega medija, denimo odmevne dobrodelne akcije, oddaje in prireditve, ki so ponujale prvo priložnost talentom, satirično obarvana jutra. Vse to smo pripravljali brez spleta in mobilnih telefonov. Nepozabno, dragoceno obdobje.

Kasneje ste prevzeli mesto direktorice Gledališča Toneta Čufarja Jesenice, ki ga že 23 let uspešno krmarite. Kateri dosežki jeseniškega gledališča in njegovih ustvarjalcev vas še posebno navdajajo s ponosom?

Seveda je bila moja nova vloga v gledališču velik izziv. Sicer sem prišla med znance, saj sem se preselila le nekaj metrov nadmorske višine, s Triglava na podstrehi v pritličje na istem naslovu, kjer bom, kot kaže, dočakala upokojitev. S ponosom me navdaja mnogo dosežkov, med njimi zagotovo drama Toneta Čufarja Polom, ki smo jo postavili v zapuščen tovarniški obrat na Javorniku. To je bil res vrhunski projekt, ki je bil nagrajen z uvrstitvijo med profesionalna gledališča, z izborom v tekmovalni program Tedna slovenske drame. Ponosna sem na opereto, ki smo jo po štirih desetletjih spet postavili na oder in kjer je sodelovalo več kot sto ustvarjalcev. Ponosna sem na ambientalno uprizoritev Kekca v dolini Vrata z več kot tisoč obiskovalci na premieri, na Kralja Arthurja, ki ni pustil ravnodušnega nikogar, na tri filmske zgodbe, ki smo jih uspešno preslikali na oder, in sicer Petelinji zajtrk v koprodukciji s Šentjakobskim gledališčem, Vozi, Miško ter Kajmak in marmelada. Ponosna sem na to, da dajemo priložnost domačim avtorjem, lastnim sodobnim besedilom, kot so Igralska družina, Zadnja tekma, muzikal Za zmeraj, Fetiš na puter, Tiči, Finida ... Ponosna sem na to, da naše odrske deske nudijo priložnost številnim generacijam, od najmlajših do seniorskih in vsem tistim vmes. In ko ugotoviš, da je igralec rasel in zrasel na tem odru, je to res prijetno zadoščenje. Ni malo imen, ki so danes prepoznavna v poklicnem igralskem svetu. Ponosna sem na Čufarjeve dneve, ki so iz srečanja prerasli v festival, odmeven po vsej Sloveniji in tujini. Ponosna sem na številne nagrade, ki jih prejemajo igralci, režiserji in drugi soustvarjalci. Odlika jeseniškega gledališča je tradicija, je zvestoba, je neusahljiva ustvarjalnost vseh generacij. Njegova posebnost je ta, da imajo ljubiteljski igralci priložnost zorenja ob profesionalnih sodelavcih. Zgodovina piše tudi o sedmih premierah na leto. Nekoč je bila »mati« železarna, danes se moramo znajti drugače.

Tako v novinarstvu kot v gledališču ima osrednjo moč beseda, ki je obenem ogledalo aktualne družbe. Verjetno je težko strniti osrednje sporočilo, ki ste ga z besedami vi želeli predati poslušalcem in gledalcem, pa vendarle ... Katere vrednote in načela vas ženejo pri udejstvovanju?

Iskrenost je tista vrednota, ki je moje večno vodilo. V življenju in pri delu. Le z iskrenostjo dosežeš ljudi, da ti zaupajo in verjamejo. Lahko jim pripoveduješ, morda kdaj kaj premakneš v njih, poiščeš tisto najboljše v njih. Besede so ob tem kot soplesalke. Če si spreten, jih zvabiš na ples, s katerim izraziš sporočilo. Včasih besede pridejo kar same in te zvabijo k prepletanju, besednim igram, rimam in kar naprej dokazujejo svojo moč. Izrabljena, a še kako resnična je fraza, da umetnost drži ogledalo družbi. Ogledalo v resnici nastavljamo posamezniku, kajti pri posamezniku, pri sebi začnemo spreminjati svet. In posameznik, naj bo gledalec, poslušalec ali bralec, je najbolj ranljiv. Povzročimo lahko spremembo v njegovi zavesti, v pojmovanju in morda s tem sprožimo naslednji korak – spremembo v delovanju. V to verjamem.

Tisti, ki se udeležujemo prireditev v občinah Zgornje Gorenjske, vas srečujemo v vlogi voditeljice, ki ni le vešča prepletanja besed in najde rešitev za vsako nepredvidljivo situacijo, temveč dodaja tudi kanček humorja in aktualnosti svojim mislim. Vemo pa tudi, da ste pri svojem delu pogosto dobrodelni ter predani promociji kulture in umetnosti svojega rojstnega kraja, za kar ste pred kratkim prejeli zlato plaketo Občine Bled.

Ko človek dela in ustvarja, se niti ne zaveda, da pušča pečat in sled. Upam, da si me bodo domačini Bleda zapomnili po čem dobrem. Morda po številnih nastopih. Na Bled sem še kot radijka prenesla odmeven Prvi glas Gorenjske, sodelovala sem pri proslavah ob Prešernovem spomeniku, novoletnih koncertih gorjanskih godbenikov, prvojanuarskih koncertih, kakšnem velikonočnem, pri sprejemih veslačev in drugih uspešnih športnikov. Kaj Bled daje meni? Ta podoba raja vedno navdih poraja.

Kaj bi svetovali mladim, ki si želijo ustvariti podobno bogato kariero, kot je vaša?

Bodite izvirni. Bodi ti in nihče drug kot ti. Pa naj bo na začetku, ob vzponu in tudi še ob zatonu. Vedno samosvoji, vedno prepoznavni.

Koliko časa vas bomo lahko še spremljali na gledaliških deskah in v medijski krajini?

No, poglejte, kam me je že prinesel čas, še slabi dve leti, pa imam seštevek let za upokojitev. Ali bom znala biti upokojenka? Potem me vprašajte. Če me vprašate zdaj, je dela vedno in povsod dovolj. Marsikaj bi še rada počela. Se pa vse bolj zavedam, da bo oder počasi higienično prepustiti mlajšim. Beseda mi bo pa morda še ostala. Slutim, da se bom besed oklepala, dokler se jih bom zavedala.

Če odmislimo vse vaše dosežke in talente, kdo je Branka Smole, ko padeta novinarski ali gledališki zastor?

Pa saj to je Branka. Branka novinarka in Branka moderatorka nimata časovnih in prostorskih meja. To sem vedno in povsod. Tako živim, tako razmišljam. To je pač Branka, s pisalom in papirjem, tudi ob postelji, če me ravno sredi sanj kaj prešine – in pogosto me. Takoj je treba zapisati, da ne bi z jutrom odšlo. Sicer pa z največjo vnemo in veseljem obtežim svoje balkone s cvetjem, kaj skuham in sem seveda mama, hči, partnerka, prijateljica, soseda, na stara leta tudi navdušena sopotnica na motorju. Česa pa si želim in se veselim? Časa!