Šoke premalokrat predelamo

Besedilo: Klara Mrak
Kategorija: GG Plus / nedelja, 5. maj 2024 / 07:50

Iz Brede na Nizozemskem so se lani preselili v Kranj. Nizozemsko-slovenska družina se tu počuti dobro, plesalca Mojra Vogelnik Škerlj in Jasper Džuki Jelen sta sicer še vedno razpeta med Slovenijo in Nizozemsko, zavoljo plesnih projektov, ki jih ustvarjata po vsej Evropi in tudi zunaj njenih meja. Njuna otroka Aedan in Roan obiskujeta Zavod Kajžica, montessori za male in velike.

Topel sprejem v njunem domu, z jagodami in čokolado na mizi ter pravkar z ročnim mlinčkom zmleto kavo njunih prijateljev, ki imata pražarno kave v Amsterdamu, obeta prijeten pogovor, ki večinoma poteka v angleškem jeziku. Jasperjev oče je sicer Ljubljančan, mama Amsterdamčanka, so pa vse življenje živeli na Nizozemskem. Mojro je v Bredo pred 14 leti ponesla ljubezen. Par, ki kipi od dobre energije, se je spoznal v Sloveniji leta 2008. »Najina zgodba je malce 'hecna'. Imela sem garsonjero na Nazorjevi v Ljubljani in sem jo čez poletje želela oddati,« začne Mojra. »Končeval sem turnejo po Evropi in Rusiji, odločil sem se, da bom dva meseca prost, želel sem jih preživeti v Sloveniji, iti k svojim koreninam in videti, kako je tu živeti. Povprašal sem ljudi, ki sem jih poznal v Sloveniji, kje bi lahko bil …« doda Jasper. »Obstajala je lista stikov, kjer so bili zbrani plesalci. Prijateljica plesalka mi je preposlala Jasperjevo elektronsko pošto,« razlaga Mojra. Čeprav je bilo sprva malo verjetno, da bi se sploh srečala, sta se njuni poti prekrižali, v enem tednu sta postala par. »Če bi mi takrat, ko sva se prvič videla, nekdo rekel, da bo Jasper oče mojih otrok, bi se mu smejala,« se spominja. »Oba sva prišla iz nekih 'dramatičnih zvez', a najini duši sta se našli in začutili. Šla sva na Cres; sicer sem hodila v kraj blizu Slatine, a takrat sva šla v Valun in spala na plaži. Zdaj sva skupaj že 16 let.«

Najprej par, nato ples

»Velikokrat se zgodi, da ljudje najprej skupaj plešejo in nato postanejo par. Midva sva se najprej ujela kot človeka, Mojra je takrat trenirala capoeiro. Jaz niti nisem želel imeti partnerke, ki bi bila iz plesnega sveta,« pove Jasper. »Res je, jaz dejansko nisem bila povsem v plesnih vodah; takrat sem trenirala capoeiro, brazilsko borilno veščino. Vedno pa sem bila v stiku z gibanjem, ker je moj oče telovadec, tabornik. Veliko smo bili zunaj, tako da mi je bilo življenje z naravo vedno blizu. Ko sva se spoznala, sem bila zares povsem v capoeiri, petkrat na teden sem jo trenirala.« Sta se pa veliko pogovarjala o tem, da capoeira vsebuje določene elemente plesa, da je zelo performativna. Tudi Jasper se v zgodnjih najstniških letih ni imel za tipičnega plesalca. »Pri 16 letih sem ugotovil, da bi se rad profesionalno ukvarjal s plesom. Pred tem sem se veliko ukvarjal z različnimi športi, z borilnimi veščinami ... A nato sem ugotovil, da bi ples lahko bil moja služba. Rad sem se gibal, a mi ni bil ljub tekmovalni element pri športu. V vsaki novi predstavi vpeljemo nove korake, nove kombinacije, akrobatske gibe,« svoj način dela in plesa opiše Jasper.

The100Hands

Leta 2014 sta Mojra in Jasper ustanovila projekt The100Hands, katerega glavno vodilo je fizični stik med ljudmi. »Način dela, ki sem ga razvijal v desetih letih delovanja z ameriško-avstrijskim koreografom Erikom Kaielom, je oblikovalo najino delo predvsem v odnosu koreografije do prostora in občinstva. En del plesa je koreografiran, drugi del pa je improviziran glede na občinstvo, njegovo reakcijo, situacijo, lokacijo. Tipično za The100Hands je, da je vsaka posamična predstava usidrana v prostor in komunicira z občinstvom. Ta faktor se vedno spreminja glede na to, kakšni so ljudje, ki pridejo, kako se odzovejo,« o projektu, ki osvaja evropska mesta, pove Jasper. Mojra poda slikovite primere, kako se ljudje različno odzovejo na njune predstave. »Leta 2014 sva imela v enem mesecu produkcije v Egiptu, Belgiji, na Nizozemskem in Švedskem. V Egiptu je bilo občinstvo tako blizu, da bi se ga lahko dotaknil, v Belgiji je bila distanca 'normalna', nekaj metrov stran, na Švedskem so bili gledalci od dogajanja oddaljeni več kot deset metrov. Sicer zelo navdušeni, ampak na razdalji. Vsa ta opažanja nato vključimo v nadaljnje predstave, kako se občinstvo do tebe obnaša, kakšen je njihov naravni ustroj, kultura ...«

Otroka imata Slovenijo rada

Aedan je v Bredi obiskoval malo šolo montessori, zato so starši želeli tudi v Sloveniji poiskati možnost, da bi hodil v šolo montessori. V Kranju sta našla lepo hišo, katere del sta vzela v najem, in v Britofu Zavod Kajžica, montessori za male in velike. V Britof tako vsak dan odpeljeta tako starejšega Aedana, ki zdaj obiskuje prvi razred, kot mlajšega Roana, ki obiskuje vrtec. »Za Kajžico sva se odločila, da je Aedan imel lažji prehod med nizozemsko in slovensko šolo: učni elementi in pristop so mu bili znani in odnos učiteljev do otrok je zelo dober. Je pa prvih nekaj mesecev zvečer kdaj pojokal, saj ima na Nizozemskem dva prijatelja, s katerima so res sorodne duše. Ko gremo gor, se vnaprej zmenimo, da se bomo srečali. Kar srce se ti trga, ko vidiš, kako lahko otrok pogreša prijatelje. Avgusta bo star sedem let, Roan pa bo zdaj star tri leta. Najin mlajši sin je izrazito gibalno usmerjen, če je preveč notri, začne kar odskakovati. (smeh) Super je tu, ker sta lahko veliko zunaj, vse je bolj odprto,« razmišlja Mojra. Jasper se zaveda, da je bilo na Nizozemskem sicer veliko dobrih stvari. »Ampak tam je ogromno ljudi na majhnem prostoru. Tu pa je prostora res veliko. Greš na sprehod in lahko dlje časa sploh nikogar ne srečaš – in to se mi zdi super.«

Shadow joga

Mojra in Jasper se že več kot deset let ukvarjata z jogo. O tem, kakšni občutki ju prevevajo, ko delata to vrsto joge tudi dvakrat dnevno, spregovori Jasper. »Zavedam se, da sem 'fit', a ob shadow jogi začutim, kot da imam novo telo. Zelo prizemljenega se počutiš. Da ti vedeti, da živiš tu v svojem telesu. Ne gre za neke posebno akrobatske gibe. Uvidiš, kako imajo preproste stvari lahko mogočen učinek.« Shadow joga je specifična, razložita sogovornika. Vključuje vse aspekte joge, od asan do pranajame, meditacije itd. »Progresivno deluješ skozi pet elementov – zemlja, voda, ogenj, zrak, prostor. Zvok je povezan s prostorom ... Poglobitev je počasna, usvojitev razumevanja pogosto traja več let, vendar je fizično in duhovno izpopolnjujoče. Lahko delaš jogo za različne namene, lahko jo delaš za vzdrževanje telesa, lahko za dostop do subtilnejših nivojev,« razloži Mojra. Tečaje shadow joge bo začela izvajati maja in junija v Kranju in Ljubljani. Na yogan.yoga je moč najti vse informacije o tej vrsti joge. »Primerna je za vsakogar, ki je pripravljen s sabo kaj početi, ne glede na to, ali gre za fizične ali drugačne izzive. Nekje je treba začeti, nič pa se ne naredi samo od sebe,« se zaveda.

Psihosomatska terapija

Jasper je pred leti imel prometno nesrečo, med kolesarjenjem ga je zbil avto. Zapel je v zadnje kolo in Jasper je padel. Nič mu ni bilo, po padcu in doživetem šoku je šel naprej po dnevnih opravkih. »Mesece kasneje so mi prijatelji rekli, da se velikokrat odzovem z jezo, kar sicer ni bilo značilno zame. Šel sem k terapevtu in ugotovil, da je šok ob prometni nesreči prišel za mano, šok ostane v telesu. Premalokrat se ustavimo, da bi predelali šoke. Nekaj ostane v telesu, v živčnem sistemu. Somatsko doživljanje je terapija, ki dela s telesom, da lahko sprosti ujeto energijo šoka. Um se sicer zaveda, da ne bo spet prišel avto in te zbil, ampak telo se spominja,« se svoje izkušnje spominja Jasper. Pomoč, ki jo je dobil skozi to terapijo, se je Jasperja tako dotaknila, da se je odločil za štiriletno izobraževanje za terapevta. »Velik del omenjene terapije je pogovor, tudi v povezavi z dotikom. Ves čas te pritrjujeta v telo, kar je bilo zame ključno in tudi blizu najini umetniški praksi.

Mlajšega sina rodila doma

»Če ne bi delala s shadow jogo, bi bila babica,« na koncu našega pogovora navrže Mojra. »Moja druga nosečnost je bila zelo težka, ampak Roana sem rodila doma ob Jasperjevi pomoči v dnevni sobi na Nizozemskem. Pri prvi nosečnosti sem prebrala kupe knjig, pri drugi nosečnosti pa samo eno iz prvega kupa – knjigo ameriške pionirke naravnega poroda Ine May Gaskin. Ko sva klicala porodničarko, je bila pol ure oddaljena od naju, usedla se je v avto, a ko je prišla, je bil Roan že na svetu. Šlo je hitreje, kot sva mislila, tako da naju je vodila po telefonu. Takrat sem si rekla, da bi res privoščila ženskam čim bolj neobremenjen in naraven porod. Zdaj pomagam 'rojevati na drugačen način', ljudje se lahko prerodijo tudi z obiskom mojih tečajev joge,« svoje razmišljanje sklene Mojra Vogelnik Škerlj.