Večni likovni lirik

V Galeriji Prešernove hiše razstavlja slikar Lojze Kalinšek. Z obsežno postavitvijo pogleduje nazaj na svoj ustvarjalni opus zadnjih petindvajsetih let, kar razkriva že v naslovu Retroversus (retro respiciens).

So običajne razstave in tiste z veliko začetnico. Tokrat si ogledujeva slednjo, mar ne?

Tako upam. Vsaj glede na to, da gre za lepe galerijske prostore, ki sprejmejo različne postavitve, ki niso niti trendovske ali zelo moderne niti klasične, ampak bi jih lahko označili za malo mešano. Predstavljam namreč to, kar sem počel zadnjih dvajset, trideset let.

Govoriva torej o pregledni razstavi. Poznam vas kot zelo delavnega slikarja, tako v domačem ateljeju kot na likovnih kolonijah, ki se jih udeležujete. Kako ste odbirali iz svojega depoja na Spodnjem Brniku?

Tu se moram najprej zahvaliti moji Gaji in kolegicam ter kolegom likovnikom, ki so mi ob avgustovskih poplavah lani pomagali pri reševanju slik.

V svojem opusu imam dela iz več tematsko različnih ciklusov in tokrat sem želel narediti nekakšen pregled skoznje. Seveda sem opravil selekcijo in v galerijo prinesel najbolj reprezentativna dela, ki hkrati na ustrezen način predstavljajo tudi moj likovni razvoj v zadnjega četrt stoletja.

V teh letih ste postali prepoznavni po slikah, pri katerih vas tematsko navdihuje antična mitologija, tu so zgodbe svetopisemskih Adama in Eve ...

Mitološke zgodbe iz antike in tudi sicer so zanimive že same po sebi, a sem jih sam v preteklosti potiskal v zgodovino, v miselni krog nečesa, kar ni več aktualno. Ko sem leta 2006 ilustriral Evripidovo dramo Helena, ki jo je v verzih prevedla Jelena Isak Kres, pa sem se nekoliko bolj poglobil v zadevo in prišel do zaključka, da ne gre za temo, ki bi bila nekje na nebu med bogovi, ampak se vse to vsak dan dogaja nam, ljudem na zemlji. Vsepovsod neke spletke, prevare in podobno, kot bi gledal neko televizijsko »žajfnico«.

Skozi to prizmo sem začel tudi osebno dojemati mitološke zgodbe kot nekaj, kar izhaja iz nas ljudi in naših človeških lastnosti.

Kako ste vse te zgodbe razmestili po galeriji?

Moje slikarske mitološke zgodbe se nekako prepletajo po vseh treh galerijskih prostorih. Slike so razmeščene tako gledano po likovni plati med barvno tople in hladne kot na okvirjene in neuokvirjene ter starejše in novejše. Moje osnovno vodilo je bilo, da razstava lepo teče, da obiskovalca ne zmede in da se pokaže vsa ta moja razpršenost tako po vsebini kot v likovnih tehnikah. Kot likovni pedagog sem namreč precej domač v različnih likovnih pristopih, tehnikah, kar se seveda zrcali tudi v razstavljenih delih.

Na ogled je okrog 45 likovnih del, kar je glede na galerijski prostor kar veliko, a se mi vendarle zdi, da stene niso prenatrpane. Čeprav so dela zelo razpršena po prostorih, ampak to sem jaz.

V središču pozornosti vašega slikarstva je figura, bodisi realistična bodisi abstraktna, zgolj nakazana na primer v silhueti. Kaj vam v slikarstvu pomeni figura?

Figura – to smo mi, ljudje. Vse slikarstvo dojemam skozi sebe, skozi optiko svojega dojemanja, svoje zavesti, podzavesti, nadzavesti, česarkoli že. Čiste abstraktne umetnosti v mojem slikanju ni. Zame ima likovnost izrazno moč šele takrat, ko jo lahko nekako spustim skozi filter figure, pa naj bosta to mitski Helena in Antigona ali pa boginja Evropa. Tu iščem tudi povezavo med današnjim časom in preteklostjo, tistim, kar se je zgodilo v mitologiji oziroma se dogaja danes v podzavesti ljudi. Figura je najprikladnejši način predstavitve tega.

Gre pri povezovanju preteklosti s sedanjostjo za vaš angažiran pristop k slikanju?

To povezovanje poteka intenzivno od leta 2018. Za seboj sem imel nekaj prelomnih potovanj, na katerih sem videl, da svet ni tak, kot smo ga bili od otroštva naprej vajeni tu pri nas. Nasprotno, svet skriva določene izzive in pasti hkrati in takrat so na plan prišle motivike, ki so me presenetile, a so izpadle še kako resnične. Nekaterim slikam bi skoraj podelil preroške atribute – v prvem galerijskem prostoru je recimo slika z naslovom Zaton Evrope iz leta 2022. Morda celo ponazarja situacijo, v kakršni je zdaj naša ljuba širša domovina ...

V kletni razstavni prostor nas popeljeta dve sliki, Ecce Homo 2022, ki vam je prinesla odkupno nagrado Gorenjskega muzeja na Mednarodnem festivalu likovnih umetnosti, in slika Devet krogov Dantejevega pekla ...

Slika ima zanimivo zgodbo. Leta 2021 ob sedemstoti obletnici letnici Dantejeve smrti, je prišel izziv iz Romunije, kamor redno hodim na slikarske kolonije, da bi v takratnem času epidemije sliko naredili na daljavo. Vsak dan smo na daljavo pošiljali fotografije, kako napreduje slika. Rekel sem si, da je to, kot bi bili v peklu, in sem začel slikati. Nekateri detajli slike so kar malo strašljivi, zato smo jo postavili na prehodu v kletni prostor, v čemer je nekaj simbolike. Ampak ko pridete v klet, je tam v nasprotju s pesimizmom slike veliko optimizma.

Ali po upokojitvi ustvarjate več ali manj? Če ste si morda kdaj v času učiteljevanja v mengeški osnovni šoli rekli, ko bi le imel več časa za slikanje ... Zdaj ga najbrž imate.

(smeh) To je zanimiv fenomen. Ko dočakaš upokojitev, si rečeš, zdaj imam pa svobodo in lahko počnem tisto, za kar mi je prej primanjkovalo časa oziroma se nekako ni izšlo. Ampak potem hočeš naenkrat preveč, pa ne gre, saj tudi življenje teče naprej za eno ali dve prestavi nižje. Zjutraj se malo kasneje zbudiš, ne hitiš in je dan potem malo krajši, zato manj narediš. A vseeno počneš tisto, kar želiš, in tudi če si od tega utrujen, je to prijetna utrujenost. Tako da lahko rečem, da delam več kot prej.

Kar je lepo slišati. Ko govorite o svobodi, razstavo odprete s sliko z naslovom Vrvohodec, ki nekako predstavlja svobodo gibanja, in jo na drugi strani vhoda zaključujete s portretom svojega prijatelja, slikarja Dušana Lipovca ...

Vrvohodec je simbolna slika. Sporoča, da kadar imaš jasen cilj in si osredotočen nanj, ga lahko tudi dosežeš. Sicer je slika prelom z mojim začetnim slikanjem in prehod v zrelo ustvarjalno obdobje. To je predstavljeno na razstavi. Portret Dušana Lipovca pa je edini portret na tej razstavi. On je bil svetla zvezda na moji likovni poti. Potreboval sem čas, da sem ga razumel, in lahko rečem, da sva bila velika prijatelja in sva se veliko družila. Milček Komelj je o njem lepo rekel, da je ena mehka lipovinata duša.

Mislim, da tudi vi niste daleč od te oznake slikarja, ki pesmi piše v slikah ...

V mojih slikah je res veliko lirike. Morda bi moje slikarstvo zadnjih tridesetih let lahko definiral kot lirični ekspresionizem.