Iskanje skupne poti spomina

Magister komunikologije in raziskovalec odnosa Slovencev na Koroškem do svoje preteklosti Daniel Wutti iz Borovelj, profesor na Alpsko-jadranski univerzi v Celovcu in sodelavec Slovenskega znanstvenega inštituta v Celovcu, je bil osrednji govornik na svečanosti v spomin na 70. obletnico konca druge svetovne vojne, ki so jo organizirale slovenske organizacije na Koroškem. Njegov govor je bila analiza vpliva nacionalsocializma na »časovne priče« tega dogajanja in na njihove naslednike, ki tega obdobja niso doživljali, so pa preživljali njegove posledice, ki so se izražale v kršenju človekovih pravic, v izključevanju manjšine iz družbe in v jezikovni in drugih oblikah neenakopravnosti. Ti so s svojim javnim delovanjem in ponovnim bojem za slovenščino skušali nadomestiti krivico, ki se je dogajala njihovim staršem. Take razmere so obe generaciji, starejšo, ki je doživljala vojne čase, in naslednjo, ki je začela odraščati v letih po vojni, tesno povezale. Vnukom »časovnih prič«, to je starih očetov in mam, pa ti dogodki iz preteklosti celo koristijo, saj se zavedajo, da se je za narodnostni in siceršnji obstoj treba šolati, ustvarjati in stare teme dopolnjevati s sodobnimi.

Prostor mi ne dopušča, da bi opisal celotno razmišljanje mladega raziskovalca Wuttija o načinu spominjanja Slovencev na Koroškem na preteklost. Še posebno aktualno se mi zdi njegovo priporočilo, da se morajo približati različne pripovedi o zgodovini na Koroškem in da se je treba izogibati desetletja uveljavljenemu dominiranju ene zgodovinske verzije nad drugo. Tako bo nastal spomin, »ki ne bo razdvajal, ampak zbliževal, ki bo presegal nacionalne in etnične meje, brez zatajevanja in molčanja«. Tudi Slovenci bi morali bolj odkrito ravnati s svojo preteklostjo. Čas je za odpiranje do neštetih koroških družin, v katerih so se zaradi najrazličnejših razlogov odrekli slovenščini in slovenstvu. Veliko teh družin vidi danes jezik svojih prednikov kot obogatitev in pomagalo k temu, »da bodo začeli odkrito ravnati s svojimi slovenskimi koreninami«. Pa še nekaj pomenljivega je povedal Wutti. »Rad bi posvaril pred tem, da znotraj manjšine delimo spomin na preteklost na tako imenovani partizanski in katoliški spomin. Gotovo je tudi tu možno najti skupne poti spomina. Točno tako, kot je možno najti skupne poti tudi znotraj organizacij. Morda bi nas takšno bolj odprto mišljenje privedlo v neko novo svobodo«.