Kantovih tristo let

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / sobota, 20. april 2024 / 07:22

Tri stoletja so že, odkar se je rodil Immanuel Kant (1724–1804), eden največjih filozofov vseh časov. V filozofiji je izvedel nekaj podobnega kot Kopernik v astronomiji: kopernikanski obrat v načinu našega razmišljanja …

Kopernikanski obrat

Kantovo glavno delo je Kritika čistega uma, knjiga, ki je prvič izšla leta 1781. V njej je Kant izvršil svoj kopernikanski obrat v filozofiji. Ugotovil je namreč, da lahko bolje razloži naše spoznavanje, če privzame (poenostavljeno rečeno), da se predmeti ravnajo po naši zavesti, in ne obratno. Naredil je torej nekaj takega kot pred njim Kopernik v astronomiji, ko je ugotovil, da je mogoče dogajanje v vesolju bolje razložiti, če predpostavljamo, da se Zemlja vrti okrog Sonca – in ne obratno, kot so menili pred njim. Preberimo odlomek. »Doslej se je privzemalo, da se mora vse naše spoznanje ravnati po predmetih; vendar so se ob tej predpostavki izjalovili vsi poskusi, da bi o njih izvedeli kaj a priori skozi pojme, ki bi razširili naše spoznanje. Zato poskusimo enkrat, ali ne bi v nalogah metafizike napredovali bolje, če privzamemo, da se morajo predmeti ravnati po našem spoznanju, kar se sedaj že bolje sklada z iskano možnostjo spoznanja predmetov a priori, ki naj bi nekaj ugotovilo v zvezi z njimi, še preden so nam dani. S tem je ravno tako kot s prvimi mislimi Kopernika: potem ko mu razlaga nebesnih gibanj nikakor ni hotela steči, če je privzel, da se celotna zvezdna truma vrti okoli opazovalca, je namreč poskusil, ali bi bilo nemara kaj bolje, če bi privzel, da se vrti opazovalec, zvezde pa bi pustil stati pri miru. V metafiziki lahko, kar zadeva zor predmetov, poskusimo na podoben način. Če se mora zor ravnati po kakšnosti predmetov, potem ne vidim, kako bi lahko kaj vedeli o njih a priori; če pa se predmet (kot objekt čutov) ravna po kakšnosti naše zmožnosti zrenja, si lahko to možnost zelo dobro predstavljam. Ker pa ne morem ostati pri teh zorih, če naj postanejo spoznanja, temveč jih moram kot predstave nanesti na nekaj kot predmet in ga določiti z njimi, lahko bodisi privzamem, da se tudi pojmi, skozi katere izpeljem to določitev, ravnajo po predmetu, in tedaj se spet znajdem v isti zagati glede načina, kako bi lahko kaj vedel o njem a priori; bodisi privzamem, da se predmeti ali, kar je isto, izkustvo, v katerem jih je (kot dane predmete) edino mogoče spoznati, ravna po teh pojmih. /…/ Kar zadeva predmete, kolikor so mišljeni zgolj skozi um, in sicer nujno, vendar sploh ne morejo biti dani v izkustvu (vsaj ne tako, kakor jih misli um), bodo poskusi, da bi jih mislili (kajti misliti se morajo vendarle dati), pozneje dali čudovit preizkusni kamen tega, kar privzemamo kot spremenjeno metodo v načinu mišljenja, da namreč o rečeh spoznamo a priori samo to, kar sami položimo vanje.« (Kritika čistega uma, prevedel Zdravko Kobe, Ljubljana, 2019, str. 27–28) Navedene besede pričajo, da je prava filozofija zahtevna, in ne zgolj »filozofiranje«.

Kategorični imperativ

Kant se je rodil 22. aprila 1724 v Königsbergu, v starem pruskem mestu, ki je zdaj v Rusiji in se imenuje Kaliningrad. Svojega rojstnega kraja ni v vseh 80 letih svojega duhovno izredno dejavnega življenja nikdar zapustil. Zato pa je opravil tem večji premik v mišljenju. V filozofiji je, kot rečeno, naredil to, kar je Kopernik v astronomiji. Predpostavil je, da stvari, kakršne so same po sebi (an sich), sploh ne moremo spoznati; spoznavamo jih takšne, kakršne so za nas, kakor se pojavljajo v apriorno danih pojmovnih ter prostorskih in časovnih strukturah naše zavesti. Na novo je utemeljil tudi etiko. Njegov kategorični imperativ se glasi: »Deluj tako, da bo tvoja osebna maksima lahko obveljala kot obči zakon!« Dobesedno tako je ravnal zahodni človek v zadnjih dveh stoletjih. Zahodni tip civilizacije se z globalizacijo vsemu svetu vsiljuje kot obči zakon. Vendar je očitno, da smo tu naleteli na odpor. Na tej točki se izkaže, da je še bolj človeško in univerzalno tisto prastaro moralno pravilo, ki mu pravijo tudi zlato: »Ne stori drugemu tega, česar ne želiš, da bi drugi storil tebi.« To pravilo je najmanjši skupni imenovalec svetovnega etosa. Sicer pa Kantov obrat v mišljenju še vedno velja. Duhovno smo še zmeraj na poti, ki jo je kakih deset let pred francosko revolucijo zastavil ta modri mož v sivem mestu ob Baltiku. Tudi v tem pogledu se potrjuje resnica njegovih spoznanj: da mora biti pred prevratom v dejanskosti obrat v mišljenju.

Tristo let pozneje

Kaj nam Kant pomeni danes? Njegov kopernikanski obrat v filozofiji velja slej ko prej, v 20. stoletju so ga na novo utemeljili fenomenologi (Husserl, Heidegger). Njegov kategorični imperativ velja še bolj, morda celo preveč. Vsi, tudi izraziti negativci, si prizadevajo, da bi se njihov (p)osebni interes uveljavil kot obči …