Tomaž Završnik Foma pred petdesetimi leti, ko je odložil violino in se prijel klarineta ter se pridružil pihalnemu orkestru. (Foto: arhiv T. Z.)

Še kaj napiši. Bom.

Tomaž Završnik Foma, legenda kranjskega pihalnega orkestra, bo v sredo, 9. aprila, ob 19. uri v Prešernovem gledališču dirigiral Pihalnemu orkestru MO Kranj, ki bo izvajal samo njegove aranžmaje.

O kranjskem pihalnem orkestru ve tako rekoč vse, saj je zadnjega pol stoletja delil njegovo usodo, vrhunce in padce, uspehe in poraze, predvsem pa se je srečeval z množico mladih glasbenikov, ki so prihajali in odhajali. Tomaž Završnik Foma ostaja. Na sredinem koncertu bomo poslušali skladbe, kot so: uvod v Also sprach Zarathustra, Cifra – mož, Ptičje strašilo, Maček v žaklju Mini – maxi, Ljubljanski zvon, Begin the Beguine, Hello Dolly, Bluberry Hill, Chatanooga choo choo … Mladi kolegi v orkestru mu radi rečejo, naj le še napiše kakšen dober aranžma za orkester. Tudi zato, ker vedo, da jim bo še velikokrat ustregel.

Jubilejni koncert ste naslovili po eni od več kot štiridesetih skladb, ki ste jo priredili posebej za Pihalni orkester Kranj, Privškovi Pisani preprogi. Kako ste med različnimi skladbami izbirali program?

»Jubilejni koncert ima zame trojni pomen, letos praznujem življenjski jubilej 70 let, v kranjskem Pihalnem orkestru delujem že 50 let, bo pa to tudi prvi koncert, na katerem bo orkester igral le moje skladbe. Orkestru bom tudi sam dirigiral, le v skladbi Bluberry Hill, ki jo je zame priredil Tomaž Kukovič, bom igral solo za bas klarinet. Izbrane skladbe zagotavljajo raznolik program, od opernih uvertur do glasbene klasike, uspešnic slovenske zabavne glasbe in znanih jazzovskih komadov … V pihalnem orkestru so mi tokrat dali proste roke. Ja, prosim, da vselej napišete orkester in ne 'plehmuska', godba ali kaj podobnega. Danes smo namreč enakovredni drugim glasbenim orkestrom, saj v njem igramo sami šolani glasbeniki, s končano nižjo ali srednjo glasbeno šolo, nekaj pa jih ima tudi akademijo. Nivo, na katerem igramo danes, je čisto nekaj drugega kot koračnice in potpuriji iz petdesetih let …«

Časi od takrat, ko ste v petdesetih letih prejšnjega stoletja vi vstopali v pihalni orkester, do danes, ko med mladimi glasbeniki tako rekoč lahko izbirate najboljše, so se precej spremenili …

»To pa zagotovo. Včasih smo igrali, kar je rekel dirigent, ki je bil ponavadi najbolj motiviran za skladbe, ki jih je že dobro obvladal. Nastopi orkestra v petdesetih so bili v glavnem proslave, pogrebi, veliko smo igrali koračnice, venčke partizanskih, sem in tja kakšen valček ali polko, pa češke skladbe, naš dirigent je bil Zdenko Motl, ki je bil češkega rodu. Prav zahtevnih skladb se niti nismo lotevali. Igrali smo v glavnem na prostem, danes pa so pravi koncerti vedno v dvoranah …«

 

Klarinet ni bil vaša prva izbira, začeli ste z violino?

»Moj oče je igral violino, učil je na Osnovni šoli Simon Jenko in nekaj let bil tudi ravnatelj. Ponavadi je spremljal šolski zbor. Tako je bilo skoraj jasno, da bom tudi jaz začel z violino, ki mi sicer nikoli ni bila preveč blizu. Moj profesor je bil tudi sosed in me je znal demotivirati z izjavami, kar domov pojdi in ti ni treba več hoditi na violino, saj ne vadiš in nič ne znaš. Da nič ne bo iz mene. Dve leti sem se celo posvetil telovadbi in lahki atletiki, potem pa me je nekdo navdušil, naj se pridružim orkestru. Motl je igral tudi klarinet, pa sem se navdušil tudi jaz. V pol leta sem se že naučil toliko, da sem lahko igral v orkestru, saj se je poznala moja glasbena predizobrazba. Naučil sem se predvsem tehnike igranja in nastavka …«

 

Violina?

»Sam je nisem več igral, očetovo pa imam še vedno doma. Sicer sem pri godalnem orkestru nekaj časa še igral violo, pa tudi kontrabas, predvsem pa sem se posvetil klarinetu. V času študija sem igral pri vseh orkestrih, ki so takrat obstajali v Kranju, pihalnem, godalnem simfoničnem, v šestdesetih letih smo imeli big band, kasneje sem igral v Dixieland bandu in v osemdesetih še v Adria Dixieland bandu.«

 

Spodbud za igranje torej doma ni manjkalo?

»Moram reči, da so me kar podpirali pri tem. Ne glede na to, da z violino ni šlo. Mogoče sem si od vsega začetka želel učiti klavirja in bi se podal na profesionalno glasbeno pot, tako pa je glasba ostala moj hobi, saj sem se po maturi odločil za študij tekstilne kemije. V stroki sem preživel 35 delovnih let.«

 

Ste tudi velik ljubitelj jazza, ki je v Kranj prihajal v šestdesetih … Najbrž takoj za Ljubljano?

»V Kranju se je kaj hitro pojavila skupina glasbenikov, ki so začeli igrati jazz, med njimi Vidic, Podlesnik, Hočevar, pa Pavel Grašič in drugi … Oni so igrali tudi v tujini. Potem smo se jazza začeli učiti tudi mi, ki smo igrali pri orkestru. Leta 1960 smo tako ustanovili Veliki plesni orkester Big band Kranj, ki ga je vodil Franci Puhar iz Naklega. Spomnim se, ko smo igrali na Gorenjskih sejmih glasbo za ples, passo doble, fokstrot, valčke … To je bila spočetka bolj plesna glasba kot jazz, medtem pa je Adamič v Ljubljani že začel z jazzom. Začeli smo jih posnemati. Najprej smo vadili v glasbeni šoli, saj nas starejši člani pihalnega orkestra niso pustili vaditi tam, kjer je vadil orkester.«

 

Že v šestdesetih letih ste za nekaj časa prijeli tudi za dirigentsko palico orkestra …

»Big band je obstajal približno pet let, potem nas je nekaj odšlo na služenje vojaškega roka, band pa je tudi zamrl v tem času. Ko sem leta 1968 prišel iz vojske, sem za eno leto prevzel pihalni orkester. Spomnim se, da smo ob sedemdesetletnici orkestra igrali tako zahteven program, da je takratni dirigent vojaškega orkestra dejal, da si on tega ne bi upal. Še zdaj ne vem, ali samo zaradi zahtevnosti ali tudi zato, ker nismo izvajali nobene partizanske.«

 

Je to tudi čas, ko ste začeli pisati priredbe?

»Prvo sem napisal že zelo zgodaj, uverturo v Rossinijevega Seviljskega brivca, pa se z Motlom nisva uspela sporazumeti okrog ritma in začetka. Je rekel, a zdaj pa jajce hoče vedeti več kot kura. In je bilo konec. Tudi v vojski sem naredil dva aranžmaja, pa nista bila nikoli igrana. Večino aranžmajev sem napisal v zadnjih dvajsetih letih. Prva skladba, ki smo jo igrali, je bila Webrova uvertura v Čarostrelca, leta 88, 89 pa sem napisal tudi priredbo za Prešernovo Zdravljico. Igrali smo jo še preden je postala himna.«

 

Pihalni orkester ste štiri leta vodili tudi konec devetdesetih, preden ga je prevzel Matej Rihter …

»Ko sem še enkrat prevzel dirigentsko palico v orkestru, je bila situacija v njem precej zamotana. Manjkalo nam je glasbenikov. V glasbeni šoli je nekoč vladalo mišljenje, da tisti, ki je bolj zanič igral, bo pa ravno za 'plehmusko'. Nobenemu dirigentu ni uspelo izpeljati povezave z ravnateljem glasbene šole. Ko je bil dve leti ravnatelj Alojz Ajdič, je bilo naše sodelovanje dobro, precej pa se je spremenilo s Petrom Škrjancem, tudi mojim prijateljem iz mladosti, s katerim sva odlično sodelovala. V glasbeni šoli so načrtno začeli vzgajati glasbenike za pihalni orkester in z leti se je spremenilo mnenje, namreč da le najboljši za nagrado lahko pridejo igrat v pihalni orkester. V glasbeni šoli so razširili razrede za pihala, visoka in nizka trobila in tolkala in v sezoni 1997/98 so ustanovili tudi mladinski pihalni orkester, ki ga je spočetka vodil Matej Rihter, danes pa ga vodi Tomaž Kukovič, oba tudi nepogrešljiva v našem orkestru. S skupnimi močmi nam je tako uspelo rešiti orkester, nivo naše kvalitete je bil vedno višji, danes pa v svojih kategorijah prejemamo tudi najbolj žlahtne medalje doma in v tujini. Sam sem dirigentsko palico Mateju predal leta 2000. Kasneje sem prevzel skrb za urejanje notnega arhiva.«

 

Orkester se je v zadnjih letih zelo pomladil?

»Drži. V orkestru so le še trije, štirje štiridesetletniki in jaz, ki sem edini pri teh letih še zraven. Ostalo je vse sama mladina. Dokler me bodo še hoteli poslušati, bom še igral, sem si rekel, vedno bolj pa se mi zdi, da bi bilo dobro, da bi počasi izpregel. Nisem več navajen načina dela, ki ga imajo mladi. Mladi delajo kot profesionalci, za nastop ali koncert en mesec ne vadijo nič, zadnji teden pa intenzivno vadijo tako doma kot na vajah. Včasih smo bili vajeni drugače. Vedno mi rečejo, naj še kaj napišem. In to z veseljem delam. Nazadnje sem napisal aranžmaje za znano Čez Šuštarski most, pa Brucknerjev Scherzo s solom za štiri rogove, tu je še en solo za tubo … V zadnjih letih smo imeli kvartet klarinetov N.E.T.T., s katerim smo pripravili kar nekaj dobrih koncertov.«

 

Zadnja leta ste nepogrešljivi v godčevski skupini Folklorne skupine Društva upokojencev Naklo. Jazzer pa ljudske?

»Seveda je to povsem drugačna glasba, ampak moram reči, da mi je v družbi nakljanskih folkloristov kar prijetno. Hkrati pa mi to ne vzame preveč časa.«

 

Vas je torej nemogoče zvabiti še v kakšno sestavo?

»Mislim, da me ne zanima več igranje na »sto koncih«. Potem bi moral opustiti različne hobije. Še vedno o kemiji v tekstilni industriji pišem v strokovno revijo Tekstilec, rad hodim v planine, nabiram zdravilne rastline in mešam svoje čaje, veliko fotografiram, slikam akvarele, predvsem krajine, preberem vsaj 50 knjig na leto …«

 

Po glasbeni poti je šel tudi vaš sin Marko …

»On je glasbenik. Zdaj uči glasbo na OŠ Simon Jenko kot nekoč njegov ded.«

 

Kaj je minilo hitreje, vaših sedemdeset ali petdeset orkestrskih let?

»Vleklo se res ni nikoli, oboje je prav hitro minilo. Zdaj, ko se pripravljam na sredin koncert, imam občutek, da gre vse skupaj le še hitreje. Razmišljam, kaj bi še delal, pa imam vendarle s pripravo na koncert čisto dovolj dela.

 

Ko gledam nazaj na vsa ta leta, lahko rečem, da sem preživel krasna leta tako v svoji stroki v službi, kot v glasbi. Zanimivo, da sem se od nekdaj ukvarjal z barvami, naj bo v barvarni v Tekstilindusu kot predstavnik za barve za tekstil, kemikalije v zunanji trgovini, tudi kot fotograf in ljubiteljski likovnik in nenazadnje kot glasbenik, kjer me zanimajo predvsem barve zvoka inštrumentov in barve glasu.«

 

 

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Mularija / četrtek, 19. maj 2022 / 08:49

V svetu podjetništva

Na podjetniškem taboru v Postojni, ki ga organizira društvo Podjetniška akademija po zamisli Nejca Konjeviča, so otroci, med katerimi jih je bilo več kot polovica iz Gorenjske, spoznavali svet podjetn...

Objavljeno na isti dan


Prosti čas / petek, 27. oktober 2006 / 06:00

Boj za stolčke

Avstrijci so ta teden praznovali, nekateri gorenjski kandidati za župane pa so nas v nedeljo zvečer povabili v svojo družbo. Tako smo obiskali gorenjsko prestolnico in Tržič, ker je bil za novinarje z...

Prosti čas / petek, 27. oktober 2006 / 06:00

Brat vse vidi, brat vse ve: Povej, preden povedo drugi

Na eni od slovenskih televizijskih postaj kot odgovor na oddajo Piramida pripravljajo televizijski šov Pipavoda.

Prosti čas / petek, 27. oktober 2006 / 06:00

Nominator

Čeprav je minuli petek dež kvaril vreme, je bil Bled obsijan s prav posebno, praznično energijo. Zgodba, ki se je začenjala leta 1985, naslednjega pa s prvim programom, in je več kot pre...

Kultura / petek, 27. oktober 2006 / 06:00

Koncert pevskega zbora Lubnik

V petek je bil v Kristalni dvorani v Škofji Loki letni koncert Pevskega zbora Lubnik iz Škofje Loke, ki je v goste povabil Mešani pevski zbor Sv. Urh iz Smlednika. Zborovodja obeh z...

Kultura / petek, 27. oktober 2006 / 06:00

Prvič na gostovanju

Po dobrih štirih letih delovanja se je Pihalni orkester Šenčur ta mesec prvič odpravil na gostovanje.