Sodobna norost

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / petek, 19. april 2024 / 18:11

Včasih je res šlo za preživetje. To najbolj vedo vojaki in pa naši praprastarši. Odvisni so bili od narave, hrane je bilo dovolj ali pa je je primanjkovalo, dojenčki so množično umirali, porodnice tudi pogosto, mnogo bolezni niso znali pozdraviti. Danes redki ljudje trpijo preživetveno revščino. Včasih so vsaj čez zimo zmanjšali delo, ljudje so se zbirali po domovih, ličkali koruzo, se pogovarjali in peli. Generacije so živele skupaj in otroci so imeli ob sebi domače skrbnike.

Videti je, da današnji svet poganja hitrost. In zdi se, da se ta še povečuje. Namesto da bi nam tehnološki napredek prinesel umiritev, se hitrost vsakdanjika še povečuje. In kar je še najbolj tragično: te hitrice niti ne vidiš, dokler si v kolesju te norosti. Sodobni človek je zaradi služb odsoten precej več kot osem ur. Delo, delo, delo. Ali gre za preživetje? Seveda ne. Pa vendar opazimo, da veliko ljudi dela tako intenzivno, kot da nimajo več česa jesti. Prevzemajo nove naloge v službi, nove projekte, roki za oddajo nalog so kratki, šefi pritiskajo. Ko takšnega kolega povabiš na klepet ob petih popoldan, pravi: »Kaj si ti nor, takrat sem jaz še v službi. Sestanki, pogovori, službena potovanja, kolegiji, poročila, letala, timbildingi, izobraževanja, sejmi, meša se mi od nalog, pogosto nimam časa iti na kosilo, včasih še na stranišče ne, ko pridem domov, gledam še službeno e-pošto …« Pa ga vprašam, ali gre za preživetje. Pravi: »Seveda ne. Vendar ne znam drugače … A veš, da so trije iz podjetja na dolgotrajni bolniški zaradi izgorelosti?« … ????????. Človek pač ni stroj. Še stroj, traktor, robota, jedrsko elektrarno damo na redni letni remont. Človek pa sili samega sebe preko meja. Podjetje bo takšnega »norca« seveda izkoristilo sebi v prid. Čez deset let bodo za tvoje pretiravanje z delom vedeli le tvoj mož, tvoji otroci in tvoje zdravje.

Vendar je za to sodobno norost odgovoren vsak sam. Škoda zanje je le, da jim mora zdravje na krut način povedati, naj zmanjšajo količino dela. In ob prvih znakih telesnih težav niti ne odreagirajo. Vzamejo analgetike ali poživila (tudi mamila) in s polno paro naprej. Dokler se ne zaletijo v zid. Takšni ljudje običajno ne poslušajo nasvetov drugih. Videti je, da vse vedo, v resnici pa ne upajo zmanjšati količine dela. Kajti ko se ustavijo, bodo šele ugotovili, kako zelo so utrujeni in da nujno potrebujejo počitek. Le zakaj se tako izčrpavajo? Zelo pogosto takšni garači v sebi nosijo ubijalske občutke krivde in sramu, ki se povečajo, kadar niso uspešni. Večkrat je v njih globok in boleč občutek 'nisem dovolj dober' (večkrat moški) ali 'nisem dovolj lepa' (večkrat ženske). Morda se želijo dokazati nekomu. Skoraj nikoli ne gre za preživetje. Ni vredno sebe ubiti za zemeljske dosežke, ki kaj hitro izgubijo svojo vrednost.