Gorenjske korenine tržaških Dolharjev

Besedilo: Jože Košnjek
Kategorija: Zanimivosti / ponedeljek, 8. april 2024 / 19:46

Rafko Dolhar, zdravnik, politik, gornik in pisatelj, eden od znanih Slovencev v Trbižu in Trstu, ima rodbinske korenine v Predosljah in v Britofu.

Trbiž – Dolgo je že, ko sem na eni od slovenskih prireditev v Trbižu v Kanalski dolini v Italiji prvič srečal dr. Rafka Dolharja. Kasneje sva se srečala še večkrat. Nazadnje letos februarja v Ukvah na proslavi v počastitev slovenskega kulturnega praznika. Priznani zdravnik, ki je poklicno deloval v Trstu, slovenski politik, ki je bil celo član tržaškega mestnega sveta, gornik in publicist, predvsem pa izjemno zaveden Slovenec, je bil v začetku avgusta lani star 90 let. O njem pišem zaradi izjemnega prizadevanja za ohranitev slovenskega jezika, kulture in značaja v Kanalski dolini in na Tržaškem in zaradi družinskih povezav z Gorenjsko. Njegov stari oče Ivan in mama Ana, rojena Skodlar, sta bila iz Predoselj oziroma iz Britofa. Stari oče Ivan je bil sodar in je s trebuhom za kruhom odšel v Trst in se zaposlil v pivovarni. Ko sodov niso več uporabljali, je postal mizar. Izdeloval je zaboje za steklenice. Mama je bila doma in je skrbela za vzgojo štirih otrok: Anice, Rozike, Ivana in Alojza. Alojz je bil Rafkov oče.

Zaradi fašistov iz Trsta v Trbiž

Rafkov oče Alojz, rojen 17. junija 1902 pri Svetem Ivanu v Trstu, je končal nemško gimnazijo, po njej pa se je vpisal na takrat še nepopolno medicinsko fakulteto v Ljubljani, zato je leta 1927 doktoriral v Zagrebu. Diplomo je nostrificiral v Sieni, državni izpit pa je opravil v Rimu. Ker je bil zaveden Slovenec in ni bil član fašistične stranke, zanj v tržaški bolnišnici ni bilo dela. Ko je zvedel, da je v Trbižu umrl tamkajšnji zdravnik, je leta 1928 v popolnoma neznanem kraju nastopil službo samostojnega zdravnika. Izkazal se je kot sposoben in požrtvovalen zdravnik. To je ostal nad 40 let do svoje nesrečne smrti marca leta 1969 na Slemenu nad Tamarjem. Leta 1931 se je poročil z Ido Alojzijo Ehrlich iz Žabnic. Njen brat je bil duhovnik in politik Lambert Ehrlich, za nekatere v Sloveniji heroj, za druge pa izdajalec, ki je umrl pod streli partizanske Varnostno-obveščevalne službe (VOS) maja leta 1942 v Ljubljani. Kako slovensko zaveden je bil Rafkov oče Alojz, potrjuje primer, da sta otroke Vido, Mirana in Rafka doma učila slovenščino in niso obiskovali italijanskega otroškega vrtca. Nič nenavadnega torej ni, da je bil oče Alojz od leta 1928 do marca 1962 s krajšimi presledki na italijanskem policijskem seznamu sumljivih in policijsko nadzorovanih oseb.

Medicina, gore in politika

Rafka je oče že oktobra leta 1945, ko je bila v Trstu odprta prva slovenska gimnazija, vpisal nanjo. Prišel je z odličnim znanjem slovenščine, veliko boljšim od mnogih sošolcev. Medicino je študiral v Padovi, nato pa se je vrnil v Trst in bil univerzitetni profesor in poleg tega še delal v svoji ambulanti za športno medicino. Po očetu je podedoval ljubezen do gora. Ker je bil vešč pisanja, se je preizkusil v časnikarstvu, vendar so mu bile bližje knjige z medicinsko in planinsko vsebino. Napisal je vodnike za hojo po zahodnem robu slovenskega naselitvenega ozemlja, po dolinah Trenta in Zaizera, in seveda o Kugyju. Nekatere od njih čakajo na ponatis. Bil je tudi slovenski politik na Tržaškem in dvakrat izvoljen v tržaški občinski svet, v katerem je bil odgovoren za zdravstvo in socialno skrbstvo. Nerad se trka po prsih in hvali samega sebe, vendar je ponosen, da so bile takrat postavljene slovenske table, ki stojijo še danes, da je prišla na uradih slovenščina do večje veljave in da je bila takrat po njegovi zaslugi na magistratu opravljena prva poroka v slovenščini. Ker je bil župan na dopustu, je imel pristojnosti matičarja on. Primer je prišel celo na sodišče, ki je ugotovilo, da poroka v slovenščini ni predvidena, ni pa prepovedana …

Čeprav živi v Trstu, tam sta tudi sin, ki je časnikar italijanske Radiotelevizije RAI, in hčerka, profesorica telovadbe, žena pa je že pokojna, se kleni 90-letnik vsak mesec za en teden vrača v Trbiž, v rojstni kraj. Njegova želja je, da bi v rojstnem mestu slišal več slovenskih besed, da bi ga več ljudi ogovorilo po domače in da bi bila slovenščina doma v družinah.