Feministična revolucija
V 20. stoletju se je zvrstilo več revolucij: politična (komunistična), industrijska, kulturna, seksualna, informacijska … V 21. stoletju sta že na pohodu vsaj dve: eno poganja umetna inteligenca, drugo pa osvobajanje žensk …
Stiske ustvarjalnih žensk
Vse bolj očitno je, da se po svetu dogajajo tektonski premiki v položaju žensk v družbi. V zahodnem svetu so ženske že dokaj emancipirane, nekateri menijo, da že preveč. V t. i. tretjem svetu je drugače, položaj žensk je bistveno težji, a se spreminja. Preberimo si, kako o teh rečeh razmišlja kitajska pesnica Dai Weina, predstavnica mlajše garde kitajske umetniške scene. Najprej odgovori na vprašanje, kakšen pa je v kitajski umetnosti položaj žensk. »Koncept tradicionalnih spolnih vlog je preveč poenostavljen in usmerjen zgolj v reprodukcijo. V prihodnosti bo nedvomno prišlo do bolj niansiranega razumevanja spola. Kar danes imenujemo LGBT (lezbijke, geji, biseksualci, transspolne osebe), je le prehodna faza. Po eni strani sodobni izrazi moškosti in ženskosti nenehno rušijo spolne stereotipe, a po drugi strani verjamem, da bo v prihodnosti mogoče spole ločiti z enako specifičnostjo kot odtenke šminke. A če se vrnem k sebi kot ženski, je moja glavna umetniška odlika, da se ostreje zavedam osebnih bitk. Ta občutljivost mi omogoča, da vse okoli sebe doživljam z večjo intenzivnostjo in v bolj nenavadni luči.« V nadaljevanju svoj pogled pojasni še bolj natančno. »Z ostrejšimi čuti si boljši umetnik, toda z ostrejšimi čuti tudi več občutiš, kar pa ni nujno prijetno, saj čutiš tudi več negativnih čustev. Morda najlažje razložim na primeru ameriške pesnice Sylvie Plath (1932–1963). Zelo jo je mučila njena realnost, ki v mutirani obliki še vedno žuli sedanjo generacijo žensk. Sylvia Plath je veliko svojih del napisala ponoči ali zgodaj zjutraj. Medtem ko bi lahko čas jutranje zarje romantično opisovali kot čas najmočnejše ustvarjalne želje, nam praktični vidik razkriva, da lahko gospodinja, ko končno uspava svoje otroke in vse pospravi, trenutek zase najde šele okoli tretje ali četrte ure zjutraj. Šele takrat je lahko zares sprejela sebe in se potopila v svet notranjega dojemanja. Če bi v preostalem delu dneva čutila enako, bi verjetno le še bolj trpela. Kajti vsa čustvena prebujenja še zdaleč niso prijetna. Kvečjemu nasprotno, večina jih prinese neizmerno bolečino. Mnoge ženske zato izberejo zmerno otopelost, samozaščitni mehanizem, ki izklopi določene čute. Da bi se spopadle z vsem delom in krivicami, ki pripadajo samo ženskam, se izogibajo občutkom obstoja. Sylvia Plath se je vedno spopadala s svojo akutno občutljivostjo in kako sploh izklopiti to stikalo. In ni ga zmogla. Žensko bolečino je zato prikazala kot skrito globoko v telesu, ki samo čaka, da ponovno privre na površje in te živo požre.« Pesnica Sylvia Plath je svoje življenje končala s samomorom.
Napoved feministične revolucije
V nadaljevanju pogovora kitajska pesnica napove veliko feministično revolucijo. Najprej citira japonsko sociologinjo in feministko Čizuko Ueno: »Poroka je institucija, ki jo velika večina žensk vzdržuje samo tako, da drži jezik za zobmi.« In nadaljuje: »Ko ustvarjalna in ambiciozna ženska pade v ta sistem, gre za veliko preizkušnjo njenega trpljenja, saj zahteva nenehno lovljenje ravnotežja med samopodobo in družbenimi vlogami. Enaka vprašanja so še zmeraj pomembna. Dosedanje generacije feministk so pot prebujenja tlakovale s svojo krvjo in današnjim dekletom omogočile, da jasno prepoznamo, da ta stiska ni samo moja, ampak stiska vseh žensk. Ker problem ni le v meni, ne v človeku poleg mene, niti ne v konkretnem zatiralcu, temveč v celotnem sistemu! Da bi se ženske izognile ponovitvi tragedij preteklih generacij, je treba iz temeljev izruvati celoten patriarhat. Toda ta naloga je skoraj nemogoča, saj je patriarhat vzpostavil celotno pripoved človeštva. Lahko bi celo rekli, da je vsa človeška zgodba zgrajena na molku žensk. Če hočemo torej vzpostaviti idealno civilizacijo med spoloma, mora feminizem zamajati temelje človeške pripovedi. Ampak to je zelo težka naloga. Feministična revolucija bo zato najdaljša revolucija v človeški zgodovini.« (Vir: intervju Aljaža Vrabca s pesnico Dai Wenna, Sobotna priloga Dela, 23. 3. 2024)
Naj uspe
Kaj poreči na poglede kitajske pesnice? Dejstvo je, da se je največ revolucij zgodilo v 20. stoletju: politična (komunistična), industrijska, kulturna, seksualna, informacijska … V 21. stoletju sta že na pohodu vsaj dve: eno poganja umetna inteligenca, drugo pa osvobajanje žensk, ki ga lahko poimenujemo tudi feministična revolucija. Prva skriva v sebi tudi veliko neznank in nevarnosti, drugi pa želimo (mnogi, a žal ne vsi), da bi uspela …