Knjiga, ki nam mežika
Zavod Risa je objavil natečaj za pesem v lahkem branju. Pesmi zbirajo do 1. maja. Zmagovalce bodo razglasili na Dnevu za lahko branje, ki bo 29. maja. Več informacij je dostopnih na spletni strani Zavoda Risa.
Ste že slišali za lahko branje? Ne gre za kakšno poletno branje na plaži, kot bi si morda kdo predstavljal. Lahko branje rečemo tistim besedilom, ki jih lažje beremo in jih razumejo tudi ljudje, ki težko berejo.
Z lahkim branjem se v Sloveniji ukvarjajo tudi v Zavodu Risa, centru za splošno, funkcionalno in kulturno opismenjevanje. Lahko branje delajo od leta 2011. Izdajajo tudi časopis 20 minut, ki je edini časopis lahkega branja v slovenščini, ki izhaja redno. Brezplačno je dostopen na spletu. V Zavodu Risa so pripravili spletno delavnico, na kateri so bile predstavljene osnove lahkega branja. Saša Lesjak, vodja Centra za komunikacijo in lahko branje pri Zavodu Risa, je v uvodu pojasnila, kaj lahko branje sploh je. »Je način sporočanja informacij, da jih lahko preberemo, razumemo in tudi uporabimo. Cilj je, da so različna gradiva lahko dostopna. Lahko branje niso nujno samo teksti, lahko je tudi zvok, video zapis.«
Besedila v lahkem branju so označena s posebnim znakom, s knjigo, ki nam mežika. Kot so poudarili sogovorniki, v Sloveniji nekaj lahkega branja je dostopnega, še vedno pa premalo. »Veliko ljudje težje bere. Nekateri se težje učijo. Drugi ne poznajo dobro jezika. Ljudje navadno težje beremo, ko se postaramo,« poudarjajo v Zavodu Risa. »Naš moto je, da ne izhajamo iz diagnoz ljudi, ampak iz njihovih potreb, torej kakšno obliko prilagojenih informacij ljudje z ovirami potrebujejo, da jo bodo lahko prebrali in razumeli. V osnovi je lahko branje namenjeno dvema skupinama ljudi. Prva so tisti, ki bodo lahko branje potrebovali le krajši čas, kot so priseljenci, ki ne poznajo jezika ..., druga skupina pa bo informacije v lahko berljivi obliki potrebovala ves čas svojega življenja. Lahko branje v določeni fazi potrebujemo vsi,« pravi Lesjakova.
Dodala je, da ima lahko branje različne stopnje, in sicer od prve do četrte. »Tudi med bralci, ki imajo težave pri branju in razumevanju, obstajajo velike razlike. Prva stopnja so čutne zgodbe, čutne knjige, ki so brez besed, druga stopnja ima malo besed in je opremljena s slikami, tretja ima že več besed in slike, na četrti stopnji pa je besedilo s slikami ali morda brez njih. Po četrti stopnji nismo več v lahkem branju, ampak preskočimo na druge oblike dostopnega jezika, morda na preprost jezik.«
Obstajajo pravila priprave lahkega branja. Zelo pomembno je, da gradiva pripravljamo ali testiramo z bralci svetovalci. »Brez bralcev svetovalcev ni lahkega branja. Vključeni so v pripravo gradiv v vseh fazah. So prvi in najpomembnejši kompas, ki kaže, na kakšen način naj pripravimo lahko branje, da bodo informacije dosegljive in razumljive,« je še dejala Lesjakova.
O lahkem branju je spregovorila tudi ambasadorka lahkega branja Aksinja Kermauner, ki jo poznamo tudi kot pisateljico, pesnico, profesorico in zelo aktivno na področju lahkega branja. »Ugotovila sem, da je lahko branje zelo težko pisanje, a ko si nekaj ustvaril v lahkem branju, ko vidiš, da je berljivo, je to veliko zadovoljstvo,« so bile njene besede.
Lahko branje lahko koristi vsem. »Po mednarodni raziskavi bralne pismenosti vsak četrti odrasli prebivalec Slovenije ne bere prav dobro in zato slabše razume besedila, s katerimi se srečuje v življenju ali pri delu, vsak drugi Slovenec pa v enem letu ne prebere niti ene knjige. Več kot četrtina odraslih v Sloveniji je sposobna prebrati in razumeti le preprosta besedila,« je zbrane s pomenljivim podatkom seznanila Alenka Miler Gorenšek iz Zavoda Risa. Tudi to potrjuje pomen lahkega branja.