Kruha nismo stradali, garali pa veliko

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: Razvedrilo / nedelja, 31. marec 2024 / 21:55

Olga Rožič iz Rateč je praznovala visok življenjski jubilej, recept čile in bistre stoletnice za dolgo življenje je: »Skromno in pa delavno.«

Rateče – Olga Rožič iz Rateč je 23. marca praznovala stoti rojstni dan. Okrog petdeset se jih je tega dne zbralo pri hiši – sorodnikov in tudi sosedov, ki so čili in bistri stoletnici, ki svojih let sploh ne kaže, zaželeli vse najboljše.

Olga, dekliško Erbežnik, se je rodila v kmečki družini v vasi Gorenje Polje v občini Dolenjske Toplice, pri hiši je bilo osem otrok. V osnovno šolo je hodila v Sotesko, zatem pa je ostala doma in pomagala staršem na kmetiji. Za razna gospodinjska opravila je poprijela tudi pri drugih kmetijah v vasi, ljudje so jo imeli zelo radi. Olga pa je pri svojih komaj 17 letih občutila grozote druge svetovne vojne, pomagala je partizanom, a v vojni žal izgubila dva brata. Pravi, da so v tistih letih veliko težkega prestali in da še danes ob teh spominih ponoči včasih ne spi.

Leta 1950 je prišla na Gorenjsko, kjer je spoznala bodočega moža Andreja Rožiča, po domače se je pri hiši reklo pr' Anjek. V Ratečah sta si ustvarila dom in družino, v zakonu sta se rodila Jože in Olga. Mama Olga je skrbela za vzgojo otrok in gospodinjska opravila. Opravljala je kmečka dela, saj so imeli tudi v Ratečah kmetijo in nekaj glav živine. »Navajena sem bila skromnega življenja, že od doma. Kruha nismo stradali, garali pa smo veliko. Nobeno delo mi ni bilo pretežko,« je povedala Olga Rožič, tudi ljubiteljica rož in ročnih del. »Otrokom sem pletla oblačila iz domače volne, rada sem vezla, a le ko je dopuščal čas, največkrat zvečer.« Še pred tednom dni je spletla nogavice iz domače volne. Nekaj ima sicer težav z nogami, vid in sluh ji ne služita več dobro, a je z dnevnimi dogodki še vedno na tekočem.

Olgin mož Andrej je pokojen, zanjo na jesen življenja lepo skrbijo njeni domači, čas ji krajšajo vnuki Erika, Mirjam, Alenka, Roman in Tina ter deset pravnukov. In kako so jo leta 1950 kot priseljenko sprejeli domačini? »Veliko deklet iz Dolenjske nas je bilo, ki smo služile v Ratečah. Morda takrat nismo bile dobro sprejete, a se jaz nikoli nisem z nikomer skregala, do vseh sem bila dobra.« Kot pa smo slišali pred nekaj dnevi, jo imajo vsi v Ratečah zagotovo zelo radi.

»Moram reči, da je gospa Olga izvrstno videti, še vedno je bistra in zelo zgovorna. Prav prijetno smo poklepetali, prisluhnili njenim zgodbam tako iz otroških let kot o njenem prihodu v Rateče,« je povedala županja občine Kranjska Gora Henrika Zupan, ki je jubilantko v sredo, 27. marca, obiskala in ji voščila skupaj s predsednikom Sveta KS Rateče - Planica Alojzom Kopavnikom, ki je dejal: »Zelo lepo je videti, srečati stoletnika, čilega, zdravega, bistrega. Lahko smo ponosni na gospo Olgo. Starejši ljudje imajo ogromno izkušenj in zgodb, žal se premalo učimo od njih.« Članici ZB za vrednote NOB Dovje - Mojstrana, jubilantki Olgi Robič, sta za visok življenjski jubilej voščila tudi predsednica te organizacije Sonja Mirtič in njen soprog Jože.

Kot je še omenil Kopavnik, so bile v zgodovini Rateče zelo zaprta skupnost, a so na srečo prišli ljudje tudi iz drugih koncev, ki so prinesli nove ideje in znanja, vas je napredovala. In kot je z nasmehom pridala stoletnica Olga Rožič: »Zdaj bom pa na novo začela.«