Fotoalbumi Helene in Elze Souvan

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: Zanimivosti / torek, 26. marec 2024 / 11:28

Vpogled v stare fotoalbume odstira razumevanje zgodovine parka in preteklega ambienta Arboretuma.

Volčji Potok – Od februarja pa do konca novembra letos si v Galeriji Janeza Boljke v Arboretumu Volčji Potok lahko ogledate razstavo o Souvanovih in njihovem parku v Volčjem Potoku. Souvanov park po površini obsega sedmino današnjega Arboretuma, a predstavlja njegov dragoceni osrednji del in historično jedro zavarovane kulturne dediščine.

Razstavo o Souvanih so sicer v Arboretumu predstavili že jeseni 2017, konec leta 2019 so jo razširili v multimedijsko predstavitev, umestili pa so jo v pritličje galerije, ki stoji v srcu Souvanovega parka. Nedavno pa so povabili še na predstavitev dveh fotoalbumov, ki so ju lani dobili na vpogled z dovoljenjem, da ju smejo preslikati. Gre za osebna albuma Helene Souvan in njene hčere Elze, poročene Rudež.

V uvodnem delu predstavitve je Matjaž Mastnak komentiral oba albuma in fotografije, med katerimi je veliko takih, ki so jih tudi sami videli prvič. Izvedeli smo, da je album Helene Souvan zanimiv zato, ker v njem ni klasičnih družinskih fotografij, temveč veliko skrbno izbranih posnetkov iz parka in slike z izletov v slovenske in tuje gore. Skozi izbor slik in zapisov k njim lahko prepoznamo Helenin odnos do parka kot zelo oseben in drugačen, kot smo ga poznali doslej. V Elzinem albumu so drugi posnetki z drugačno likovno govorico. Prav tako skoraj ni družinskih članov, ravno tako pa naletimo na fotografije z istega izleta na Južno Tirolsko kot v Heleninem zvezku. Ker je Elza Rudež album odnesla s seboj na moževo posest, sklepajo, da je bila tudi ona močno čustveno navezana na Souvanov park. Fotografije so črno-bele in opremljene z zapisi v nemščini. Albuma naj bi nastala leta 1933, a letnice niso navedene pri vseh fotografijah.

Potem nas je Magda Merhar, absolventka krajinske arhitekture z Biotehniške fakultete, s predstavitvijo svojega magistrskega dela vrnila v čas obeh Souvanovih žensk, njunega vsakdana v parku in na potovanjih. S pomočjo posnetkov smo občutili prostor, kot sta ga doživljali, in izbrane lokacije lahko primerjali z današnjim stanjem. Merharjeva je poudarila, da sta albuma zelo različna. »Ker sta si mama in hči karakterno različni. Pa tudi kompozicija, organizacija fotografij je drugačna. Pri Heleni so v ospredju rastline, detajli, lepota, zelenje. Elzine so drugačne, veliko jih je vključenih s potovanj, več se posveča prostemu času.«

Sama je za podrobnejše raziskovanje izbrala pet območij, glede na njihovo različnost, odprtost ali zaprtost, pomen prostora, njegovo rabo … Med njimi so ruševine gradu na Volčjem vrhu, Jezero rdečega javorja, Pristava. Poudarila je, da so prostori v Arboretumu res zelo raznoliki, kar se ji je zdelo fascinantno in je želela to v svojem delu tudi predstaviti. Pri vsem tem pa so bile ravno fotografije tiste, na kar se je najbolj naslanjala. Prav zaradi njih jo je tema tudi tako pritegnila. Na koncu vsakega poglavja o določenem območju pa je dodala še ilustracije, ki po njenih besedah predstavljajo pomemben del, saj meni, da je na ta način lahko pokazala, kako je ona začutila prostor, kako bi se počutila, če bi tam stala pred sto leti – v primerjavi z občutji, ki se ji porajajo danes.