Lora svoje mamice ne bo objela
Prihaja dan, posvečen vsem materam. Materinski dan, poln čustev in velikih besed ljubezni. Besed, ki jih pripoveduje tudi 31-letna Gabrijela Vrbnjak, mama štiriletnega sinčka Aljaža in hčerkice Lore, ki pa svoji mamici nikoli ne bo skočila v objem. A ostaja spomin, medsebojna vez, ki ne premine nikoli.
»Ko umre kak starejši, ga ljudje večkrat omenjajo in se ga spominjajo. Lore širše sorodstvo, prijatelji niso imeli možnosti spoznati. Ni potrebno šepetanje, ko jo obiščemo na njenem grobku na pokopališču v Kranju, kjer je cerkveno pokopana. Na začetku sem na njen grobek prihajala čisto vsak dan in še vedno ji prinašam rožice.«
»Tudi če bi porod sploh preživela, je bila prognoza zanjo zelo zelo slaba. Ne bi sedela, ne bi hodila, intelektualno se ne bi razvijala, imela bi epileptične napade ... V vsakem primeru bi mnogo prezgodaj zapustila ta svet.«
Štiriletni Aljaž je živahen in zdrav fantič. Ko se je priseljena Kranjčanka, sicer Štajerka Gabrijela Vrbnjak s partnerjem Markom odločila za naslednjo nosečnost, je ta razen povsem običajnih skrbi prvih sedem mesecev z vsemi pregledi in preiskavami potekala v redu. Novembra 2022 se je vse spremenilo. »Ob naslednjem rednem pregledu je ginekologinjo zaskrbelo, da je v možganih plodka oziroma dojenčice preveč tekočine, in me je napotila na pregled v ljubljansko porodnišnico. Od takrat naprej nisem bila več mirna. Že v pogledu osebne ginekologinje sem začutila, da nekaj ni v redu. Možganska krvavitev plodka oziroma dojenčice naj bi se zgodila v času med dvema rednima pregledoma, kar je bilo najverjetneje žal nesrečno naključje,« pripoveduje Gabrijela Vrbnjak.
Bili so občutki krivde, kaj bi, če bi ...
Diagnoza je bila za bodočo mamico in očeta tragično soočenje. Huda oblika ventrikulomegalije ploda oziroma dojenčice, kar so z dodatnimi preiskavami potrdili v ljubljanski porodnišnici tudi najbolj priznani strokovnjaki s tega področja. Velik šok ob spoznanju, kako minimalne so možnosti, da deklica Lora sploh preživi. »Tudi če bi porod sploh preživela, je bila prognoza zanjo zelo zelo slaba. Ne bi sedela, ne bi hodila, intelektualno se ne bi razvijala, imela bi epileptične napade ... V vsakem primeru bi mnogo prezgodaj zapustila ta svet.« V UKC Ljubljana so jima predstavili vse možnosti, napovedi, podprli pa strokovno in z dopustnimi medicinskimi protokoli njuno najtežjo skupno odločitev v življenju glede prekinitve nosečnosti.
Še vedno čutita, da sta se odločila prav? »Bili so občutki krivde, kaj bi, če bi ... Tolažila sva se s tem, da se je Lora z zaustavitvijo njenega srčka rešila, ker bi trpela, ker bi živela samo zato, da bi, in mi z njo. Misliti sem morala še na sina Aljaža. Prehitro je Lora zapustila ta svet – in v vsakem primeru bi ga, še preden bi ga dodobra uzrla,« se v joku spominja Gabrijela.
Moraš vedeti, da nisi sam
»Premalo se govori o tem v naši družbi. Ko se ti nekaj takega zgodi, moraš vedeti, da nisi sam. Še vedno je to tabu tema, hitro deležna tudi obsojanja. Na začetku, v svojem najhujšem obdobju, mi je zelo pomagalo, da sem se povezala z dvema mamicama s podobnima življenjskima zgodbama. Spomnim se, kako smo svoje travme poskušale najprej premagovati povsem otipljivo, na primer s tem, kako zaustaviti mleko.« Potem pa te zadene, kot poudari Gabrijela. Čustveno. »Ko že misliš, da si v redu, pa seveda nisi. Nekaj mesecev po Lorini smrti sem se prvič v življenju spoprijela s tesnobo in paničnimi napadi.« Poiskala si je tudi nekaj strokovne pomoči in se tudi s pomočjo partnerjeve podpore ter radoživega sinčka Aljaža postavila na noge in se trudila začeti živeti naprej. Kljub temu bolečina ob izgubi ni nič manjša. »S partnerjem sva zelo hvaležna zdravstvenemu osebju, ki nama je še v porodnišnici svetovalo, naj si ustvariva spomine na Loro, kar je edino, kar imava.« Kot dodaja Gabrijela, obsojanja okolice s partnerjem za njuno skupno odločitev o prekinitvi nosečnosti v danih okoliščinah nista bila deležna. »Še naprej pa želiva govoriti o Lori, s tem ohranjava spomin nanjo. Ko umre kak starejši, ga ljudje večkrat omenjajo in se ga spominjajo. Lore širše sorodstvo, prijatelji niso imeli možnosti spoznati. Ni potrebno šepetanje, ko jo obiščemo na njenem grobku na pokopališču v Kranju, kjer je cerkveno pokopana. Na začetku sem na njen grobek prihajala čisto vsak dan in še vedno ji prinašam rožice.«
Žaluje vsak po svoje
»Jaz sem se morala izjokati, moj partner Marko se je po svoje izjokal v naravi. A Lora naju je še bolj povezala.« Gabrijela Vrbnjak je ob tem dodala, da se prepogosto v naši družbi spregledajo vloga in pomen očetov, podpora družine. »Zelo si želiva tudi nove nosečnosti. Verjameva, da bo to Lorino darilo. Če ona ne bi morala zapustiti tega sveta, potem tega otroka verjetno ne bi bilo, zato praviva, da bo to njeno darilo. In da širiva glas o tem, da živiva še zanjo, ker njej ni bilo dano.«
Kot je še poudarila Gabrijela Vrbnjak, javno ne govori zato, ker bi se želela komu smiliti. Kot dodaja, bo Lora ostala v njenem večnem spominu, četudi je prav zaradi tega materinski dan tudi boleč. »Le upanje pa je tisto, ki s temi težkimi življenjskimi zgodbami opogumlja. Tudi zato si mamice s podobnimi življenjskimi izkušnjami pravimo angelske mamice, saj smo mamice angelov. Nekatere ljubezni so kljub odhodom na drugo stran večne – in taka je tudi materina ljubezen. Večna. Otrok, ki so veliko prehitro morali oditi na drugo stran med nosečnostjo ali kmalu po porodu, se spominjamo 15. oktobra.«