Lahko ti uspe šele petdesetič ali pa stotič

Ana Koprivnikar iz Gorenje vasi je študentka petega letnika ljubljanske Medicinske fakultete. Zanima jo specializacija iz otroške in mladostniške psihiatrije, že od otroških let pa se ukvarja s športom. Na lanskem državnem prvenstvu v olimpijskem dviganju uteži v kategoriji do 59 kilogramov je osvojila naslov državne prvakinje. Kako obvlada omenjeni šport, bo moč videti tudi to nedeljo na tekmovanju v Športni dvorani Domžale.

V središče Ljubljane, kjer sva dogovorjeni za pogovor, prikolesari s Kodeljevega. Tam stanuje s fantom in še tremi »cimri«. »Zelo dobro funkcioniramo, fantje so zelo redoljubni, na hladilniku imamo spisek z navodili in vse naredijo tako, kot se domenimo,« se zasmeje Ana. Energičen pozdrav, močan stisk roke, že v prvih minutah se zaveš, da ima mlada dama lepo zarisano tako karierno kot športno pot. Z dvigovanjem uteži se je začela ukvarjati šele pred dobrim letom, v novembru 2022. »V osnovni šoli sem se začela ukvarjati s plavanjem, trenirala sem ga šest, sedem let, potem sem v prvem letniku gimnazije začela iskati drug šport. Našla sem ples ob drogu, ki sem se ga hitro priučila, saj sem imela že od plavanja kar veliko moči. Pri plesu pa sem pridobila še gibljivost. Sčasoma, sploh zdaj na fakulteti, pa se je pokazalo, da potrebujem še nek dodaten trening za moč. Že prej sem delala funkcionalne treninge in treninge z lastno težo, potem pa je v Gorenjo vas prišel moj zdajšnji trener Martin Janžekovič iz Weightliftinga Dolgi most predstavit olimpijsko dvigovanje uteži, šla sem poskusit in me je čisto pritegnilo,« se začetkov športa, v katerem je po komaj letu treniranja postala državna prvakinja, spominja Ana. »Res sem vesela, ker tako napredujem, tudi na tekmah dosegam dobre rezultate v primerjavi z drugimi tekmovalkami, je pa res, da v Sloveniji v olimpijskem dvigovanju uteži ni veliko žensk. Bi bilo res lepo videti tudi kakšno dekle več …« (nasmeh) Marsikdo ima predsodek, da dvigovanje uteži ni šport, ki bi ga lahko preizkusil vsakdo. Ana pravi, da ni tako. S tem športom se lahko ukvarja kdor koli in začne kadar koli. »Teža uteži se prilagaja človekovim sposobnostim in moči. Na začetku se tehnike uči z leseno palico, za vrhunsko treniranje na svetovni ravni pa začenjajo že pri osmih do desetih letih. Jaz sem začela trenirati relativno pozno, za rekreativce pa sploh ni pomembno, kdaj začnejo.«

Trma in koncentracija

Ana potrdi, da je dvigovanje uteži včasih vseeno naporno. »Včasih je kar grozno videti, ko primeš drog, pa se kar noče odlepiti od tal. A ga le nekako pobereš. Nasploh moraš biti zelo vztrajen in trmast. Mi je pa zelo všeč to tudi, da se moraš osredotočiti na dvig, na tehniko, s katero ga izvajaš, tako da je na neki način to tudi odklop od vsega drugega.« Na tekmovanjih, pove Ana, tekmujejo v dveh dvigih. »Pri potegu dvignemo drog z enim gibom od tal nad glavo, medtem ko ima nalog in sunek dve potezi, in sicer: drog najprej dvignemo s tal in ga naložimo nad prsni koš, šele nato pa ga sunemo nad glavo. Trenutno imam potega 45 kilogramov, naloga in sunka pa 62 kilogramov.« Čeprav gre za šport, ki je bil včasih bolj namenjen moškim, Ana pravi, da so ženske zelo dobro sprejete. »Nikakršne stigme, da bi bil to le moški šport, ne občutimo. Pa tudi med prijatelji, kolegi vedno čutim le neko spoštovanje do tega, da delam, da se trudim. Še nisem doživela negativnega odziva.«

Podobnosti s plesom ob drogu

Ana je po osnovnošolskih treningih plavanja v gimnaziji začela trenirati ples ob drogu. »Tu sem ugotovila, da potrebujem več moči in tudi malce več eksplozivnosti. Oba športa zahtevata kar precejšnjo mero trme in koncentracije. Pri obeh športih poskušaš stvari, ki ti zagotovo ne bodo uspele v prvem poskusu, tako da moraš poskušati vedno znova, morda ti uspe petdesetič ali stotič. Mentalna kondicija je skupna obema športoma,« razmišlja. »Mi je pa pri dvigovanju uteži všeč tudi to, da mi ne kvari gibljivosti, ki sem je pri plesu ob drogu pridobila precej. Zato sem vesela, da sem našla vadbo za moč, ki se s tem ne tepe. Pri olimpijskem dvigovanju uteži so gibi res v tako velikih obsegih, da se gibljivost ohranja. Marsikdo, ki prej tega ni treniral, pa se loti tega športa, poveča svojo gibljivost. Tudi s tega vidika je to zelo koristen šport.« Vsekakor sta oba športa na pogled zelo estetska, porečem. »Tudi meni se zdi tako. Se pravi, eno je ples z lepimi figurami, drugo je pa ta gib in ko vidiš, kako se drog z utežmi popolno usede na roke, kako ga človek uspešno ujame. Prav lepo je videti, kot poezija ...«

Vleklo jo je v medicino

»Vso srednjo šolo me je vleklo v medicino. Raziskovala sem tudi druge fakultete, a samo zato, da bi res potrdila, da se bom prav odločila. Glede medicine se nisem zmotila, saj me študij še vedno zanima in zelo vleče in tudi zaradi tega je marsikdaj lažje. Dela je ogromno, veliko se je treba naučiti in res je mnogo lažje, če v tem uživaš. Zanima me specializacija iz otroške in mladostniške psihiatrije. Že od vedno si želim delati z otroki, tudi pri volontiranju, ki nam ga je že uspelo opraviti na pediatrični kliniki, na psihiatričnem oddelku, sem dobila potrditev, da je to tisto, kar želim delati v življenju. Se mi zdi, da je ta smer že kar začrtana,« v prihodnost zre Ana, ki zase meni, da je discipliniran človek. »Je bilo treba uvesti neko disciplino, da je moje športno udejstvovanje šlo skupaj s fakulteto. Po drugi strani pa mi ni težko najti časa za to, v čemer res uživam, dvigovanje uteži in ples ob drogu sta zame dober odklop od študija in drugih zadev.«

Hvaležna za vzorce in navade

Ana Koprivnikar ima še dva starejša brata in mlajšo sestro. »Zdi se mi, da smo vsi tako 'gor zrasli', da ni bila nikoli na prvem mestu zgolj šola, ampak tudi druge dejavnosti, jaz sem recimo igrala klavir in pela, šport pa je bil tako ali tako v naši družini prisoten ves čas. Hvaležna sem, da sem od staršev dobila takšne vzorce in navade. Zdi se mi, da mi je marsikaj zdaj lažje zaradi tega,« se svojega odraščanja spominja Ana, ki je v času osnovnošolskih dni stanovala čisto blizu šole v Gorenji vasi. »Že takrat smo tudi z učitelji ogromno hodili v naravo, pa tudi Gorenja vas je tako zelo športno razvit kraj. Zdi se mi, da imamo nadpovprečno veliko ustanov in aktivnosti, kar se tiče športa, glede na to, kako majhen kraj je to. Večinoma vsi, ki jih poznam iz Gorenje vasi, nekdanji sošolke in sošolci, vsi nekaj 'športajo'. To se nas je prijelo, ko smo bili še majhni, in se nas še kar drži.«