V spomin Valentinu Kokalju, 13. del

Besedilo: Danijela Bakovnik
Kategorija: Zanimivosti / nedelja, 10. marec 2024 / 14:42

Pa vendar je Albinca v svoji notranjosti, globoko v sebi, vse življenje pogrešala svoje rodne starše, še posebno mamo, o kateri so ji sorodniki in znanci povedali še mnogo manj kot o očetu. In kakor njen oče je tudi ona svoje najintimnejše misli in spoznanja rada oblikovala in zapisovala v pesmih; kar nekaj jih je posvetila tudi svojim staršem. Tako v eni izmed njih, ki jo v nadaljevanju navajamo, opisuje svojega očeta, kakor so ji ga predstavili drugi in kakor je njegovo podobo in še močneje izgubo občutila sama.

OČE

Komaj tri leta sem štela,

ko mi je usoda kruta te vzela,

strašne vojne bil je to čas,

ki se je zgrnil nad nas.

Še nekaj časa sem te pomnila,

potem pa se je tvoja slika zgubila,

ostala sem sama, saj vsa družina

do konca vojne pokojna je bila.

Bil si izreden človek, so povedali mi,

in čeprav živel si na vasi,

bil si planinec, igralec in režiser,

moko si mlel in manjkal nikjer.

Si ljubil domovino in šel v partizane,

kjer množice borcev bile so že zbrane,

vse si žrtvoval za domovino,

izgubil življenje in hčerko edino.

(Albinca Mihelič, roj. Kokalj)

Naše pisanje o njeni družini, še posebno o njenem očetu osemdeset let po njegovi smrti, je ni le presenetilo, ampak tudi globoko ganilo in ponovno oživilo vse njene spomine in občutja. Kakor v filmu se je pred njenimi očmi odvrtelo celotno njeno življenje. Neizmerno je hvaležna vsem, ki ohranjajo lep spomin na njenega očeta. To ji zelo veliko pomeni in se za to vsem krajanom in drugim, ki skrbijo za ohranitev spomina na njenega očeta tudi v imenu kulturnega društva, najiskreneje zahvaljuje. Midva z bratom pa sva se poslovila z željo, da bi jo še naprej spremljalo čim trdnejše zdravje in da bi lahko še dolgo živela v mestu, v katerem je (po njenih besedah) preživela svoja najsrečnejša leta. Njen oče Valentin Kokalj pa bo na Visokem še naprej ostal svetel zgled in navdih, saj nas bo njegova duhovna zapuščina – neizmerna ljubezen do domače zemlje in njenih ljudi, do slovenske besede in slovenske pesmi – spremljala in (posebno na kulturnem področju) vodila tudi v prihodnosti.

(Konec)