Izjemni knjižni spomenik na ogled v Radovljici

V radovljiški knjižnici je ves marec na ogled izjemna publikacija: leta 1541 natisnjeni hvalospev cesarju Maksimilijanu I., ki ga je napisal v Radovljici rojeni Pavel Oberstain. Besedilo velja za prvo znano natisnjeno delo kakega Radovljičana, obenem pa je verjetno tudi prvo znano pričevanje, v katerem je pisec slovenskega rodu, v katerem je, kot navaja dr. Lucijan Adam, izražena zavest o »slovanščini«, »s katero se po razširjenosti ne more meriti noben drug jezik«.

»Cesar je dobro izobražen in dober učenec, latinski jezik mu nikakor ni neznan. Govoriti latinsko mu nikjer ne dela nobenih težav, še celo več, obvlada vsaj pet tujih jezikov, med njimi je tudi vaše italijansko pogovorno narečje /.../, v katerem je visoko izobražen, da ga uporablja tako zlahka kot domač jezik svojega ljudstva. ... Ker se dogaja, da se poleg posla in obveznosti včasih pojavlja potreba po dejavnem vključevanju v pogovor v različnih drugih jezikih, s katerimi sem vajen imeti opravka ob nekaterih priložnostih, mi je prejšnji mesec velel, da bi mu pripravil besednjak slovenskega jezika, najbolj razširjenega od vseh drugih, ki se ga je treba naučiti. To mi nakazuje, naj ne dvomim, da se lahko prav tega jezika v kratkem času v veliki meri nauči od mene.«

Citat, v originalu napisan v latinščini, je iz knjige, ki so jo na Dunaju natisnili leta 1541, devet let preden je Primož Trubar v Nemčiji izdal prvo knjigo v slovenskem jeziku. Gre za t. i. panegirični (poveličevalni) spis humanista Pavla Oberstaina (ok. 1480–1544), posvečen habsburškemu cesarju Maksimilijanu I. (1459–1519). Hvalospev cesarju je Oberstain napisal že leta 1513, a je bil prvič natisnjen šele leta 1541 (drugič 25 let kasneje) in za zdaj velja za prvo znano natisnjeno delo kakega Radovljičana. Na svetu so znani le trije ohranjeni izvodi.

Radovljičan z izjemnim položajem na Dunaju

»Pavel Oberstain, sin trgovca iz Radovljice, je študiral na univerzah na Dunaju, v Bologni in Ferrari, kjer je leta 1512 promoviral iz prava in filozofije. Po vrnitvi na Dunaj je bil svetovalec in tajnik cesarja Maksimilijana I. Kot kancler univerze na Dunaju je skupaj z rojakom Jurijem Slatkonjo sodil v elito dunajskih humanistov, kot dunajski stolni prošt pa se je politično zgodaj uvrstil med nasprotnike protestantskega gibanja,« pojasni avtor razstave, zgodovinar in bibliotekar Jurij Sinobad.

»Pod Maksimilijanom I., še bolj pa pod njegovim naslednikom Ferdinandom I., se je odlično izkazal tudi v diplomatski službi. Za zasluge v cesarski službi mu je bil podeljen plemiški naziv in več posestev, svoja dela so mu posvetili mnogi sočasni nemški, italijanski in slovenski humanisti. Ukvarjal se je tudi z glasbo, od literarnih del pa je najbolj znano v slogu humanistične retorike 16. stoletja napisano prav panegirično pismo cesarju Maksimilijanu I., kjer je zapisal, da mu je cesar naročil izdelavo slovenskega slovarja, ki pa mu ga žal ni uspelo končati.«

Srečno naključje

Prva izdaja Oberstainovega hvalospeva cesarju Maksimilijanu I. iz leta 1541 je izjemno redka, saj je poleg razstavljenega izvoda ohranjena le še v dveh popolnih izvodih, še pojasni Sinobad. Enega hrani knjižnica dunajske univerze, drugega Bavarska državna knjižnica. Tretji ohranjeni izvod je nepopoln, manjka mu ravno prvi del, spis Pavla Oberstaina, hranijo pa ga v münchenski univerzitetni knjižnici.

»Srečno naključje je hotelo, da se je po skoraj petsto letih na evropskem trgu starih knjig in tiskov pojavil izvod prvega natisa Oberstainovega panegirika. Novi lastnik je prepoznal pomen tega dragocenega tiska in obvestil antikvarja in bibliofila Ažbeta Tomana iz Radovljice, da je ta izjemni kulturni spomenik zdaj v njegovi zasebni lasti. Po njuni zaslugi smo se z lastnikom dogovorili, da bomo izvirnik prve izdaje Oberstainovega panegiričnega spisa od 1. do 31. marca 2024 postavili na ogled v radovljiški knjižnici.«

Lastnik je dragoceno knjigo za razstavo v knjižnici odstopil brezplačno, želi pa ostati anonimen, je še povedal Sinobad.

Spomenik izjemnega pomena

Prvi natis Oberstainovega panegiričnega pisma je spomenik posebnega pomena za Radovljico in Slovenijo, so na literarnem večeru, na katerem so avtorja, čas, v katerem je živel, in zanimivo zgodbo enega redkih ohranjenih izvodov njegove knjige predstavili prejšnji torek v Knjižnici A. T. Linharta Radovljica, poudarili Lucijan Adam, Jure Sinobad in Ažbe Toman.

»Radovljiških avtorjev ni zelo veliko, iz tega časa pa sploh ne, zaradi česar sem bil na knjigo, ko mi je kolega zbiratelj povedal zanjo, takoj pozoren,« je pojasnil Ažbe Toman. »Jure Sinobad se je takoj strinjal, da zaradi izjemnega pomena, ki ga ima delo za Radovljico, pripravimo predstavitev v knjižnici.«

Ob tem dodaja, da je delo pomembno in zanimivo tudi v širšem, ne zgolj lokalnem okviru, saj v Sloveniji do nakupa tega izvoda, enega od treh znanih ohranjenih, prve izdaje Oberstainove Hvalnice še ni bilo. »In ne pozabimo: napisal jo je Slovenec in natisnjena je bila, čeprav v latinščini, devet let pred prvo, Trubarjevo knjigo v slovenskem jeziku. Že to je pomemben podatek. Naleteti na tisk iz tega časa, delo slovenskega avtorja, je izjemna redkost.«

Hvalnica kot začetek zbirke Radovljiški spomeniki

»Letos mineva tudi 480 let od smrti znamenitega Radov­ljičana, zato smo se v knjižnici odločili, da bomo javnosti predstavili izvirnik prvega natisa Oberstainovega spisa in pripravili publikacijo z naslovom Panegirično pismo Pavla Oberstaina cesarju Maksimilijanu I. K sodelovanju smo povabili bibliotekarja in zgodovinarja dr. Lucijana Adama iz Radovljice. Kolega Adam se je prijazno odzval in prispeval izvirno razpravo o humanizmu, tri prispevke o Oberstai­novem življenju in delu ter bibliografski opis njegove Hvalnice za cesarja Maksimilijana I.,« je še pojasnil Sinobad.

V publikaciji je objavljen tudi ponatis prispevkov Primoža Lampeta o Pavlu Oberstainu v luči njegove kopialne knjige, ki so v letih od 2016 do 2018 izhajali v publikaciji Radolčan.

Panegirično pismo Pavla Oberstaina cesarju Maksimilijanu I. izhaja kot prvi zvezek v nastajajoči zbirki, ki so jo avtorji poimenovali Radovljiški spomeniki.