Sprava 4

Besedilo:
Kategorija: Pisma bralcev / / 15:01

Odgovor Petru Hribarju na njegov odgovor 23. februarja 2023

Peter Hribar se čudi, da me je zbodla ravno vloga pravosodja, od katerega moramo po njegovih besedah »vselej zahtevati uvodno sodelovanje v procesu načrtovanega spravnega, ali bolje povedano, pomiritvenega procesa«.

Mene je zbodlo to iz preprostega razloga, ker to dokazuje, da še nismo prerezali popkovine s sodstvom iz časa komunistične diktature. Takoj po prvih demokratičnih volitvah leta 1990 smo sicer odvzeli Zvezi komunistov absolutno oblast, ni nam je pa uspelo odstraniti z oblasti. Vemo, da je važna veja oblasti sodstvo, zato bi bili morali ravno tu takrat narediti ostri rez. To bi pomenilo, da se stari sodni sistem izmenja z novim, ki je zavezan demokratičnim pravilom in bi imel nalogo uvesti proti dotedanjemu sodstvu najmanj kritično stališče in vse politične obsodbe, na sodiščih, kot izvensodno izrečene kazni označiti za neveljavne. Odstraniti bi bili morali sodnice in sodnike, ki so sodili v času diktature v njeno podporo izven demokratičnih načel in izven norm sodstva v svobodni Evropi.

Peter Hribar piše, da je v primeru Antona Umnika sodna preiskava pokazala nedvoumen rezultat. Zame je to enoumen rezultat, ker se je obravnavala le žrtev. Sodstvo bi pa moralo izhajati iz stališča, da, kjer je žrtev, mora biti tudi storilec oziroma povzročitelj, krivec. Zakaj sodišče ni storilo tega koraka? Če so naša sodišča neodvisna, kar bi pomenilo, da so najmanj zavezana vzeti neki obzir do sodišč v komunističnem sistemu, potem bi moralo kranjsko sodišče raziskovati tudi v to smer, v smislu mnenja predsednika Preiskovalne komisije izvensodnih pobojev dr. Jožeta Pučnika, ki je zelo jasno prikazal, v svojem ločenem mnenju, vso pravno problematiko takratnega sistema. Pučnik je prišel do zaključka, da je treba zgodovino v času okupacije napisati popolnoma na novo. To, da dr. Pučnik ni mogel dokončati svojega dela, se zrcali še danes v našem sodstvu. V komisiji so bili namreč tudi zastopniki komunistične revolucije, ki niso imeli nobenega interesa zaključiti delo komisije v smislu resnice in neovrgljivih dejstev. Zato se je tudi vloga kranjskega sodišča v zadevi Anton Umnik končala zelo klavrno. Ker mi še ni znano besedilo sodne odločbe, samo vprašam: Bo nekje omenjeno, da je bila osnovni krivec KPS, če že govorimo o zapeljanem storilcu? Bo njegovo ime izginilo iz javnosti? Je Občina Šenčur dobila odlok sodišča, da mora spremeniti ime glavne ceste, ki nosi ime morilca?

Peter Hribar meni, da ga nasprotniki njegovih tez ne razumemo. Jaz bi ga razumel, če bi bil del nekdanje nomenklature. Ampak on se nahaja na strani žrtev komunizma, zato res ne morem razumeti, komu služi izstavljanje blanko čeka zločincem. Odpuščanje ne sme biti pranje grehov, temveč logična posledica identificiranja krivde in krivcev. S tem, ko krivci priznajo svoje zločine, preprečujejo možnost ponovitve le-teh in odpuščanje je njihova nagrada za to, ne more pa biti nagrada za zatajevanje in sprenevedanje.

Zgolj mlatenje po komunistih ni dovolj. Mi bi si morali prizadevati izpeljati neke vrste Nürnberški proces na obroke, ker pri nas ni bilo ob osvoboditvi 1990 na razpolago neke sile, ki bi iz javnega življenja odstranila na radikalni način vse, kar je bilo komunističnega, kot so to storili zahodni osvoboditelji Nemčije z nacionalsocializmom. Da pri nas ta proces šepa, je pa kriva skoraj tipična slovenska razdrobljenost in pomanjkanje medsebojne povezanosti vseh društev in organizacij, ki zastopajo interese žrtev komunističnega nasilja. Iz tega razloga tudi Petra Hribarja ne obsojam. Tudi on je pač osamljen subjekt tega dejstva.

Franci Kindlhofer, Zasip