V spomin: Mihael Cenc (1929–2024)

Besedilo: Franci Kindlhofer
Kategorija: Gorenjska / četrtek, 29. februar 2024 / 11:40

Leta 135 po Kristusu so Rimljani krvavo zatrli upor Judov, ki se je začel leta 132. Ob zmagi so Rimljani grozno mučili vodjo judovskega upora, rabina Akibo. Njegov učenec, rabin Šimon Bar Johai, ki je moral gledati to mučenje, je začutil do Rimljanov brezmejno sovraštvo. To sovraštvo je bilo razumljivo, človeško gledano. Nadčloveško bi bilo odpuščanje.

Ko sem to bral, so moje misli odplavale k Tebi, dragi prijatelj Miha. Vprašal sem se, ali nisem ravno to našel v tebi? Nekaj vzvišanega nad našimi dnevnimi zamerami in večnim iskanjem izhoda iz lastnih zagat s pomočjo nekega povzročitelja izven sebe. Tudi ko sva govorila o tvojem trpljenju in krivicah, ki so ti jih povzročili drugi, nisi nikoli zapadel v patetičnega obsojevalca ali celo maščevalca. Celo svojim neposrednim mučiteljem, ki so ti fizično in duševno prizadeli velike bolečine, negotovost, celo strah, si dovolil neke vrste zasilni izhod iz njihove bedne situacije, kot služabnikom diktature. Občudovanja vreden je bil tvoj smisel za humor, ki te ni zapustil v najhujši situaciji. V tvojem odmevnem eseju Nore pike, v katerem si leta 1988 opisal svoje doživljanje v zaporih beograjske Udbe kot študent, ker si bil osumljen nečesa norega. Svojo nemoč proti absolutni oblasti si sarkastično izpovedal v dveh stavkih: »Šele sedaj, ko si prvič v življenju postavljen v položaj, ko bi ti inteligentnost pomagala na svobodo, ugotavljaš, da je s teboj nekaj narobe. Pokaži, kje je tvoja iznajdljivost.« Na žalost takrat nobenemu ni pomagala njegova izobrazba ali iznajdljivost, če mu je bila določena vloga nasprotnika režima. Zasliševalcev ni zanimala tvoja resnična vloga v družbi niti tvoje zasluge ali dobra dela. Če ti je bila dodeljena vloga nasprotnika sistema, si moral to vlogo odigrati do konca. Po predstavi, od zasliševanj, poniževanja do razčlovečenja na Golem otoku, se zavesa še ni zaprla. Povsod so te spremljali prišepetovalci, svarilci, usmerjevalci, da ne bi skrenil zopet na »krivo pot«.

Tvoja visoka inteligenca, sposobnost zdrave presoje, izostren občutek za razlikovanje med krivico in pravico so ti omogočili izpolnjeno in plodno življenje, kljub težkemu in nenavadnemu ponovnemu začetku, ki je bil pogumen poizkus najti vsakdanjo normalnost. Začel si kot učitelj na osnovni šoli v Žirovnici, sledila je direktorska kariera na Delavski univerzi na Jesenicah, končal si v izobraževalnem centru Ljubljanske banke. Zapustil si tudi sledi v kulturnem življenju, kot Malo Čufarjevo knjižnico v kulturnem društvu in kot član gledališkega sveta. Tvoje živ­ljenjsko delo lahko primerjamo z ledeno goro; kar vidimo, je le vrh, vse ostalo je skrito, ker si bil vedno skromen in nisi posvečal posebne pozornosti izstopanju v javnosti. Pravzaprav škoda, da le malo ljudi pozna tvoje pesniške stvaritve, če omenim le en primer.

Po zlomu diktature in osamosvojitvi Slovenije si kot kompetenten in sposoben zagovornik poprave krivic vodil Združenje žrtev komunističnega nasilja. Prepričan sem, da so mnogi, ravno zaradi tvojega prizadevanja, prej, ali pa sploh, doživeli vsaj delno popravo njim storjenih krivic. Mnogo energije si vložil v pripravo zakona o popravi krivic. Lahko si predstavljam tvoje veliko razočaranje, ko je vlada osnutek tega zakona, po šestih letih proučevanja, zavrnila in sprejela svojo verzijo.

Dragi Miha, današnji dan, ko se za vedno poslavljamo od tebe in se poskušamo še enkrat bežno ozreti na tvojo prehojeno življenjsko pot, naj ne bo dan žalovanja, saj si našel zaslužen mir in počitek, za teboj pa ostaja velika, dragocena zapuščina tvojih potomcev, na katere si bil vedno ponosen in oni so ponosni na svojega očeta, dedka in pradedka. Od vsakega od nas si vzel košček s seboj in v vsakem od nas je ostal košček tebe. Počivaj v miru v Zemljici, ki si jo tako neizmerno ljubil.