Zakonitosti v meni

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / ponedeljek, 26. februar 2024 / 14:32

V zadnjih člankih smo kratko opisali glavne nivoje človeka. Razum, čustva, telo in telesni občutki ter duhovnost. Če želimo sebi dobro, moramo poskrbeti, da so vsi nivoji v nas ne samo prisotni (tako ali tako so), pomembno je, da se jih zavedamo in da jih imamo približno uravnotežene. Če jih nimamo, nas bo življenje kaznovalo z dodatnim trpljenjem, nesrečno, brezsmiselnostjo bivanja, nemočjo in obupom.

Zaradi šolskega sistema, družbeno-ekonomskega sistema in vzgoje dajemo največji pomen razumu. Duhovnost smo dobili preko vzgoje ali pa jo iščemo vsak na svoj način, ker se ji pač ne moremo odpovedati. Poleg tega je cela zahodna družba prepojena z grško judovsko kulturo, kar še dodatno vpliva na vrednostni sistem posameznika v naši deželi. V naslednjih nekaj člankih se bomo posvetili naravnim zakonitostim, ki veljajo v našem notranjem (psihičnem) svetu. Ta je sestavljen iz naših čustev in telesnih občutkov. Da bomo bolj jasni, bomo posamezne zakonitosti oštevilčili.

1. Čustva bolijo. Vsaj neprijetna in zato se jih avtomatsko izogibamo. Želimo biti v ugodju in se normalno izogibamo bolečini. Tu naredimo prvo napako. Izogibamo se in ne vemo, da je v zavestnem soočenju rešitev in velika nagrada.

2. Čustva so avtomatski in naravni procesi v našem telesu. Na vsak dogodek, prijeten ali neprijeten, se naše telo odzove s čustvom. Na to ne moremo vplivati, vprašanje je le, ali se čustev želimo zavedati ali ne. Če se urežemo z nožem v prst, zaboli in ukrepamo. Če nas je strah za življenje ali pa če se počutimo ponižane, to občutimo v duši. Mislimo pa, da to ne vpliva na naše fizično telo.

3. Vsa čustva, ki se jih ne zavedamo ali se jih nočemo zavedati, so potisnjena v naše telo. Tako telo postane skladišče potlačenih čustev. Sedaj pomislimo na svoja življenja in ozavestimo, kolikokrat smo bili žalostni in nismo jokali, kolikokrat smo bili prestrašeni in o tem nismo smeli govoriti, kolikokrat smo že bili ponižani in smo se le umaknili iz situacije ali pa smo v družbi nataknili masko in se delali, kot da se ni nič zgodilo, koliko naših očetov in dedov je od blizu doživljalo vojne grozote in o tem niso želeli ali smeli govoriti …

4. Čustva in naši notranjetelesni občutki (o katerih smo pisali nekaj člankov nazaj) so del narave. Ker mi nočemo upoštevati svojih čustev in notranjetelesnih občutkov, se dejansko borimo z naravo. Človek pa je in bo vedno izgubil boj z naravo. V naše dobro je, da z njo sodelujemo.

5. Naučili so nas, da čustva lahko še delno z razumom upravljamo. Npr. kaj te bo strah, saj si moški, strah je znotraj votel, zunaj ga pa nič ni, močni ljudje ne jokajo. Ali npr. saj ni tako hudo (minimiziranje problema), poglej, kako hudo je šele pri sosedovih, tam šele trpijo (racionaliziranje težav) …