Rodovitni polmesec
Dva tedna Jordanije (5)
Rodovitni polmesec. To je bila prva misel, ki se mi je utrnila, ko sva se prebijala skozi labirinte tržnice v Amanu, med natančno zloženimi skladovnicami najrazličnejših vrst zelenjave, sadja, kar si ga je mogoče zamisliti, in rib vseh velikosti in oblik ... Tisto, kar je v šolskih učbenikih podatek, je bilo tu, na zahodnem robu območja, ki mu v knjigah učeno rečejo tudi zibelka civilizacije, vsakodnevna izkušnja.
Kava s kardamomom in čaj z meto
Kako na kratko opisati jordansko kulinariko? Ker sem mojster napletanja najbolj nemogočih skrbi, me je tudi tokrat pred odhodom na pot (med drugim) skrbelo, da bom 14 dni jedla samo humus in falafle, priljubljeni jedi z Bližnjega vzhoda, ki jih zelo dobro poznamo že tudi pri nas.
Kot običajno se je izkazalo, da so moje skrbi odveč; pestra jordanska kulinarika je mešanica specialitet celotnega Bližnjega vzhoda, Sredozemlja in Egipta. Temelji na rižu in zelenjavi, običajno dušeni, meso je običajno ovčje ali piščančje, k obroku vedno postrežejo vodo in sveže pečen nizek kruh brez kvasa.
Za zajtrk običajno postrežejo nekvašen kruh, jajce, obvezni humus (čičerikina pasta s sezamom), olive in sladko-trpek rožičev sirup. Zraven pa kava, skuhana »po turško«, ki ji dodajo ščepec kardamoma, ali črni čaj, obvezno z dodatkom mete.
Tudi kosilo, glavni obrok Jordancev, se običajno začne s kruhom, humusom in olivnim oljem. Ali foulom, na podoben način pripravljeno pasto iz fižola, in mutabalom, ki ga naredijo iz jajčevcev. Sledi na različne načine dušena zelenjava v kombinaciji z mesom, običajno piščančjim ali ovčjim, in riž.
Riž, meso in zelenjava na sto načinov
Že prvi dan sva pokusila beduinski mansaf, jed z rižem in mesom, postreženim s trpko jogurtovo omako. Preverila sva, ali ima tradicionalna makluba oziroma prevrnjenka, kot se ji reče v prevodu, enak okus kot tista, ki jo mož pripravlja doma. Previdno, a z velikim zadovoljstvom sva se lotila rib in morskih sadežev. Uživala sva v sveže stisnjenem soku granatnih jabolk in vsak dan pojedla vsaj kilogram najrazličnejšega sadja. Tamkajšnje sladice so za naš okus skoraj vedno presladke, a se zalogajem baklavam podobnih dobrot, običajno polnjenih s pistacijami, nisem mogla odreči.
Na falafle, ki sem se jih ves čas po malem izogibala, sva šla čisto na koncu poti. Ne vem, zakaj; če me vprašate danes, bi jih lahko jedla vsak dan. Jordanci jih radi postrežejo s humusom in t. i. arabsko solato, ki se od grške razlikuje le po tem, da je zelenjava v njej narezana na zares čisto majhne koščke in da ji ne dodajo fete.
Ne bombe, darilo za domov
Ko sva se vračala, pa sva v kovček pazljivo zložila še tri velike sočne mange. Egiptovski so najboljši, je zagotovil mož na amanski tržnici, ki nama jih je prodal po evro in pol za kos. Na letališču so me na varnostnem pregledu seveda poklicali iz vrste. »Gospa, tri ovalne predmete imate v kovčku ...« me je z velikim vprašajem v očeh strogo in skorajda grozeče zaustavila ena od resnih uradnic.
»Mango,« sem pojasnila v zadregi. »Za otroke doma, za darilo ...«
Vprašaj se je spremenil v nasmeh, roka je pomahala, naj grem naprej, in usta so rekla: »Srečno pot!«
(Konec)