Prešernovi nagrajenci osebno

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / petek, 16. februar 2024 / 18:01

Shod muz na kranjskem Parnasi, v okviru katerega na slovenski kulturni praznik v Kranju poteka srečanje z aktualnimi Prešernovimi nagrajenci in nagrajenci Prešernovega sklada, je stalnica zadnjega desetletja. Dogodek v Prešernovo gledališče vsakič znova privabi številne ljubitelje kulture in umetnosti. V Galeriji Prešernovih nagrajencev je fotograf Tone Stojko prav tako že tradicionalno predstavil portrete letošnjih nagrajenk in nagrajencev.

Žlahtna tradicija praznovanja slovenskega kulturnega praznika v Kranju je zadnjih 15 let tudi obisk aktualnih Prešernovih nagrajencev in nagrajencev Prešernovega sklada v okviru dogodka Shod muz na kranjskem Parnasi. Tudi tokrat je bilo tako, letošnji lavreati pa so najprej obiskali Galerijo Prešernovih nagrajencev in si ogledali svoje letošnje portrete, kot jih je skozi fotografski objektiv ujel Tone Stojko.

Letos je Stojko nagrajence fotografiral že 29. po vrsti. »To, da sem vsa ta leta imel možnost fotografirati in na ta način dokumentirati podobe nagrajencev, mi pomeni zelo veliko. Portreti so dokument časa in jih kot take tudi razumem,« je povedal fotograf in se portretirancem zahvalil za potrpežljivost: »Upam, da vas nisem zelo namučil. Menim namreč, da do dobrega rezultata pridemo s pogovorom in skupnim iskanjem likovnih elementov, s katerimi ste portretiranci izraženi na fotografijah. Lahko bi dejal, da ste soavtorji fotografij.«

Kultura in umetnost

Srečanje z nagrajenci se je tudi tokrat nadaljevalo v Prešernovem gledališču, kjer so letošnje nagrajenke in nagrajence ter občinstvo v dvorani pozdravili in nagovorili kranjski župan Matjaž Rakovec, predsednik Upravnega odbora Prešernovega sklada dr. Jožef Muhovič in ministrica za kulturo dr. Asta Vrečko. Če je Muhovič govoril o umetnosti kot nečem velikem in skrivnostnem, česar se ne da stisniti v recept, direktivo ali formulo, je Rakovec, vesel zaradi povezovanja kulture in umetnosti v Kranju, med drugim na kulturno ministrico naslovil dolgoletno željo, da ministrstvo Prešernovo gledališče uvrsti v enakopraven kulturni položaj z drugimi podobnimi ustanovami v državi. Ministrica je med drugim spregovorila o simbolnem pomenu kulturnega praznika, s katerim potrjujemo, da je kultura enako pomembna kot država, njena skupnost in zgodovina. Poudarila je pomen bralne pismenosti in spodbujanje medsebojnega dialoga. »Pogum, da s svojim delom dajete nam, javnosti, občinstvu, tisto nekaj, s čimer lahko lažje razumemo sebe,« je še nagovorila nagrajenke in nagrajence.

Sledil je pogovor z nagrajenci, ki ga je tudi tokrat vodila publicistka in novinarka Patricija Maličev.

Igral je Jezuščka

Ob odsotnosti Prešernove nagrajenke Erike Vouk je ob njenem kratkem videoportretu njeno pesem Južna zatočišča prebrala igralka Prešernovega gledališča Vesna Slapar, v nadaljevanju pa je moderatorka pesnici in prevajalki posvetila posnetek pesmi La donna cannone italijanskega pevca Frencesca De Gregorija.

Prvi sogovornik je bil tako Prešernov nagrajenec Henrik Neubauer. Na vprašanje, kako je bilo popoldne na sprejemu predsednice Nataše Pirc Musar na Brdu, je baletni plesalec, koreograf, režiser, publicist ter pedagog povedal, da so bile na mizi različne jedi, ki jih niti ne pozna. »Edina domača so bila jagnječja rebrca.« Na srečo se ni vpisal na diplomatsko šolo, je pa že pri osmih mesecih nastopil v vlogi nekoga, ki je zaznamoval ves svet. »To pa drži, v živih jaslicah, ki so jih nune pripravile na Golniku, kjer je takrat živela naša družina, sem nastopil v vlogi Jezuščka.«

Iz Avstralije in paradižnik

Med nagrajenci Prešernovega sklada je prva vprašanja dobila scenaristka in režiserka Sara Kern, ki je po nagrado prišla najdlje, iz Avstralije. Kako je v atmosfero filma Moja Vesna prenesla delčke daljše atmosfere iz svojega življenja? »Gre za vprašanje čutenja vsega. Vsi imamo v življenju izgube in se z njimi srečamo. Sama sem imela srečo, da jih nisem veliko doživela iz prve roke, so pa te bile v prejšnjih generacijah mojih staršev in starih staršev. Včasih se ni veliko govorilo o tem, morda pa je čas, da se tega naučimo. Čeprav umre ena oseba v družini, jih je umrlo toliko, kot je tistih, ki so ostali in ob tej smrti vsak drugače čustvujejo,« odgovarja režiserka, ki je v filmu predvsem želela zajeti to atmosfero neizrečenega.

Kranjčan, grafični oblikovalec Tomato Košir, v katerega naročju je počivala njegova psička Miš, je na poziv, naj opredmeti ime Tomato, v nasprotju s svojimi zelo jasnimi in neposrednimi vizualnimi komentarji kranjskemu občinstvu v duhovitem tonu sporočil, da je bil menda spočet na paradižnikovi gredi na stari Planini, ko so bili tam še vrtovi. O tem, kje vidi več zagat, ko gre za vidna sporočila, v likovnih omejitvah ali samih zamislih na temo stanja sveta, pa je povedal: »Predvsem stremiš k temu, da izkoristiš medij. Gre za hitrost podajanja informacij. Pri časopisni naslovnici imamo sekundo in pol časa, da zajamemo bralca ali kupca. Ko ga imaš, potrebuješ še nekaj dodatnih sekund, da to skomuniciraš. Če ne dobiš ideje, moraš biti iskren in posel predati komu drugemu.« Hkrati pa dodaja, da pri tem nikoli ne smeš podcenjevati naročnikov ali bralcev.

Človek z velikim č

O bivanju v gledališki skupnosti je med drugim govorila dramska igralka Jana Zupančič, že dvajset let članica Mestnega gledališča ljubljanskega. »Če si tako dolgo časa v določeni gledališki družini, to pomeni veliko skupaj preživetega časa. Z nekaterimi delaš več, z drugimi manj, tudi po več let ne, z enimi se celo povežeš in postaneš prijatelj in si z njimi zaupaš več. Rada imam iskrenost, tudi kadar besede niso prijetne. Na prste ene roke lahko naštejem ljudi, ki iskreno povedo, kaj si recimo mislijo o mojem delu.« Rada ima, da od režiserja začuti, da ji ta zaupa, saj se potem lažje sprosti, všeč pa so ji tudi režiserji, ki ji pri oblikovanju vloge ne naredijo premajhnega okvirja.

Stripar Ciril Horjak je že v Galeriji Prešernovih nagrajencev ob vseh mojstrih in poznavalcih z različnih področij, ki skrbijo, da nam je življenje lažje in lepše, podal zanimivo misel: »Kulturo napravi lahko samo umetnik – iz človeka z malim č lahko napravi človeka z velikim č.« Pove, da nikoli ni deloval kot samostojni delavec v kulturi, ampak le kot samostojni podjetnik, o svojem alter egu dr. Horowitzu pa: »Direktor podjetja Ciril Horjak posle ureja podnevi, dr. Horowitz pa riše ponoči. Videti je, da sem očiten primer izkoriščanja človeka po človeku, samega po sebi.«

Pesem in petje

»Zaidemo, ko izgubimo stik s seboj in vsem, kar smo. To čutenje je nekaj, kar je bilo nekoč preprosto, pravzaprav je šlo za celo paleto čustev. Zdaj je to postalo nekaj zahtevnega, napornega, nekaj, kar ni več preprosto, ampak težko,« je pesnica Miljana Cunta ob svoji pesniški zbirki Nekoč smo zašli, zdaj se vračamo odgovorila na vprašanje, kje smo, ko zaidemo, in kako se vrnemo. O tem, kako pesniki zmorejo svet razumeti širše in globlje kot drugi ljudje – in to potem ubesediti v pesem – pa: »Ne vem, od kod ta sposobnost. Kdaj se zdi, da je to lahkoten pogled na vse, kar se dogaja. Pesnik je sicer zelo sam in samota te poveže z ljudmi. In to ni stiska, to je svet, ki se odpre.«

Na vprašanje, kaj zanjo pomeni petje, je mezzosopranistka Nuška Drašček odgovorila: »Za velik del mene, ne le fizično ampak tudi psihično, je to neko naravno stanje, kot recimo dihanje.« Da na Prešernov dan že od jutra sliši violine in ji misli uhajajo k znameniti Smetanovi Vltavi. Ob tem, da prepeva različne glasbene žanre od popa do opere, pa poudari: »Vsaka skladba zahteva znanje in tehnično izpopolnjenost. Imela sem srečo, da sem se začela z druge strani in sem šele kasneje, ko sem se začela ukvarjati z operno vokalno tehniko, spoznala, da petje zahteva celo telo, ne le glasu.« To je potrdila tudi v zaključku večera, ko je zapela čudovito La vie en rose (Življenje v rožnatem). Sledil je dolg aplavz, Nuški Drašček in vsem drugim nagrajenkam in nagrajencem.