V spomin Valentinu Kokalju, 9. del

Besedilo: Danijela Bakovnik
Kategorija: Zanimivosti / ponedeljek, 12. februar 2024 / 12:00

Najmlajši (in edini še živeči) Milan Krišelj je kot strokovnjak raziskoval in napisal za nas zelo dragoceno študijo o nekdanjih sedmih mlinih ob reki Kokri, med katerimi je predstavil tudi Zormanov mlin; njegov brat Miha Krišelj je bil kot odličen igralec in režiser mnogih iger in proslav eden izmed največjih poznavalcev gledališke dejavnosti pri nas na Visokem in v sosednjih občinah v drugi polovici prejšnjega stoletja; a največji in najpomembnejši poznavalec Tinetovega življenja in dela je bil najstarejši med brati – že omenjeni profesor Marijan Krišelj, vsestranski literarni in kulturni ustvarjalec, radijski novinar in univerzitetni predavatelj, ki je poleg številnih člankov in predstavitve na Radiu Slovenija o Tinetu in njegovem življenju napisal tudi obsežen roman (ki pa zaradi avtorjeve bolezni in smrti žal še vedno čaka na objavo).

Pa vendar, prav profesor Marijan Krišelj, ki je sam močno zaznamoval in krojil tudi visoško kulturno življenje v drugi polovici prejšnjega stoletja, je v svojem govoru na spominski prireditvi pred 22 leti (15. septembra 2001, ko smo se spomnili tudi stote obletnice Tinetovega rojstva) na koncu povedal tole (navajam dobesedno po zvočnem posnetku):

»Da se ne bo pozabilo: Kmalu po vojni so se predvojni visoški kulturni ustvarjalci spet začeli zbirati in v nekdanji Ferjanovi mlekarni so leta 1948 ponovno ustanovili kulturno društvo, ki so ga poimenovali po pesniku Otonu Župančiču, tri leta kasneje (1951) pa so na predlog Pavle Sekne (Seknetove mami, tudi dolgoletne predsednice) društvo preimenovali v Kulturno-umetniško društvo Valentin Kokalj Visoko. In prav je tako, saj si Tinetov spomin to zasluži.« Tako je svoj poslednji govor na Visokem takrat zaključil Marijan Krišelj.

In naša naloga in moralna dolžnost je, da to sporočilo spoštujemo in čim bolje nadaljujemo delo na vseh področjih našega skupnega življenja tudi v prihodnosti, pa čeprav Zormanov mlin že osem desetletij ne ropoče več svoje enakomerne, pomirjajoče pesmi – kakor nekoč ...