V spomin Valentinu Kokalju, 8. del
Poznavanje dogodkov iz preteklosti in zavedanje o njihovem pomenu je še posebno pomembno prav v tem času, ko se pri nas in v svetu dogaja toliko hudih in težkih stvari – tu mislim na preštevilne naravne katastrofe in še posebno na premnoge vojne po vsem svetu, med katerimi so v tem času najaktualnejši vojni spopadi v Ukrajini in na Bližnjem vzhodu, ki jim žal še zdaleč ni videti konca.
Zato se ob koncu te pripovedi z velikim spoštovanjem in hvaležnostjo želim spomniti vsaj nekaterih posameznikov (večine med njimi žal ni več med nami), ki so nam (poleg v različnih časopisih, revijah in knjigah objavljenih zapisov in fotografij) pomagali ohraniti življenjsko in vsestransko aktivno pot Zormanovega Tineta in njegovih najbližjih družinskih članov in sokrajanov.
Med njimi so bili najprej moji stari starši in drugi sorodniki, ki so mi že v zgodnjem otroštvu veliko povedali o Tinetu kot sovaščanu – o njegovem odnosu do sokrajanov in sodelavcev; nato Ivana Gros (p. d. Premedenova Johana), ki je bila ena izmed glavnih igralk pred drugo svetovno vojno in je bila kot pevka in blagajničarka društva dejavna še desetletja po vojni, zato mi je natančno popisala dejavnost igralcev in pevcev v vseh svojih aktivnih letih; Marinka Kokalj-Radakovič (Tinetova nečakinja, hči njegovega brata Naceta) mi je predstavila življenje in dejavnosti Tinetove ožje in tudi celotne Kokaljeve družine; Emil Sekne (nekdanji dolgoletni predsednik KO ZB za vrednote NOB na Visokem) mi je priskrbel mnogo pisnega gradiva in fotografij); na koncu pa so mi bili v veliko pomoč še vsi trije bratje iz družine Krišelj – Milan, Miha in Marijan Krišelj.