K2

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / nedelja, 4. februar 2024 / 08:02

K2 je druga najvišja gora na svetu. Tam še nisem bila. Mislim, da tudi nikoli ne bom. Tako spotoma sem od domačinov v Preddvoru slišala, da so eno od poti na Jakoba poimenovali K2. Tem besedam sem takoj prisluhnila in čakala priložnost, da pristopim na Jakoba po smeri K2. Če od daleč gledamo goro Jakob, je ta pot čisto na levi strani in vodi prav po grebenu, ki se potem obrne v dolino potoka Bistrica. Izhodišče je pri strelišču. Pot ni označena, je pa nekako shojena. Pobočje Jakoba je obrnjeno na JZ, tako da je večino dneva v soncu. Ta pot je čisto na zahodu, da nas sonce popoldan ves čas greje v hrbet. Domačini so pot poimenovali s pravo prispodobo, strmo je, kar se da. Pristopila sva v nedeljo popoldan. Pot je prazna, obiskovalcev je zelo malo. Markacij ni, tudi možicev ne. Pohodne palice so bile odveč, ker je prestrmo, zelo ozko, ponekod tudi izpostavljeno. V nedeljo je bilo lepo in sončno vreme. Ves sneg je že skopnel, sem in tja so že cveteli telohi. Nisem še med starejšimi in vendar je ne bi priporočila komurkoli. Obstaja še ena pot, ki pobočje malo bolj preči, ne gre čisto navkreber, proti vrhu pa se poti združita. Razgled je fantastičen. Pred teboj dolina potoka Bistrice, potem se pokaže vrh Storžiča. V daljavi se za tvojim hrbtom bohotijo Julijci s Triglavom. Ko zagledaš njive na Možjanci, veš, da bo kmalu vrh. Pot se zaključi pri Francijevi koči. Ko prideš čez ta strmi rob, postane gozdna pot zelo lepa. Prav na koncu ali začetku tega najlepšega dela je nekdo na deblo drevesa postavil nekakšno leseno škatlo. Postavil je streho s škrilavcev. Pot je tako strma, da gledaš zgolj pod noge. Šele ko sem bila čisto blizu, sem videla na zunanji strani lesene škatle križ. Torej je kot nekakšna kapelica ali znamenje. Janez je hodil spredaj in reče mi: »Odpri vratca. Kaj misliš, da je notri?«

Kaj bo notri, si mislim in na glas razmišljam: »Gotovo je vpisna knjiga ali pa prisrčnica. Morda je steklenica in kozarček za šilce žganja.« Ko sem odprla vratca, sem začudeno in debelo pogledala. Bil je kipec Marije iz Lurda ravno toliko velik, da je zapolnil celo omarico. Prav gotovo ga je nekdo postavil v priprošnjo ali zahvalo za srečno pot. Takega znamenja ob poti še nisem srečala. Morda je to že stara pot. Nikakor ni primerna za vsakogar, le kdor je vajen strmin in nima težav z višino niti s pogledom čez prepad, sicer raje hodite po ustaljenih poteh. Vsekakor je bolj primerna za pristop na vrh in mnogo manj za sestop. Dol sva šla po običajni poti. Potem sva morala še do avta, ki je bil parkiran pri mostu pod streliščem in tako sva zaokrožila pentljo – bila je lepa krožna pot. Torej tudi v že povsem znanem kraju je lahko vedno kaj novega. In to je lepo.