Ostali so le spomini

Človek brez korenin, 2. del

»Pri hiši so bili že štirje otroci, s Katarino pa še zmeraj nista bila poročena. To je šlo ljudem, ki so nekaj dali na čast, zelo v nos. A mlada dva nista hotela popustiti. Uradno sta se poročila šele pri njenih osemdesetih …«

Andraž, ki je imel deda Johana ne le zelo rad, tudi spoštoval ga je, je teto Aniko, s katero so bili še najbolj povezani, pogosto spraševal o njem. Nekoč mu je povedala zgodbo o tem, s kakšnimi razlogi se je Johan odpravil na Slovaško.

»Teta Anika je nekje izvedela, da so Johana našli cigani v neki vasi v okolici Košic. A kako priti do tja v socialističnih časih, ko so češkoslovaško mejo stražili vojaki z brzostrelkami? A je bila trmasta kot bik. S pomočjo svoje hčerke, ki je študirala glasbo, je našla nekega ruskega glasbenika, ki je svojčas igral tudi v kavarni Nebotičnik. Privolil je, da deda pospremi v Košice.

Tam sta izvedela, da so v bližnji in daljni okolici, ko so bili težki časi in so ljudje umirali od lakote, starši kakšnega od svojih otrok sami podarili ciganom, ki so ga vzeli s seboj. Ljudje, pri katerih sta potrkala in spraševala, so bili sumničavi in ju sploh niso hoteli spustiti v hišo. Ded je vseeno prinesel s seboj domov fotografijo nekega dečka, ki mu je bil po videzu zelo podoben. Čez nekaj let pa so ga z ambasade obvestili, da je tisti deček še ne petnajstleten utonil. Johan je izgubil upanje in nehal raziskovati. Malo zato, ker so ga te reči drago stale, malo pa zato, ker se je vdal v usodo.

Bil je zelo priden in delaven, vse upe je polagal v svoje otroke v želji, da bi jim bilo takrat, ko odrastejo, boljše kot njemu. S Katarino sta se zelo lepo razumela. Še na stara leta, ko je bil nekaj časa škrbast, dokler ga niso prisilili, da je začel nositi protezo, sta se večkrat na dan poljubila. Ko sem bil otrok, sta se mi zdela smešna. Moj oče je bil bolj zadržan. Vem, da me je imel rad, a tega ni pokazal. Ded me je zmeraj, ko sem prišel na obisk, dvignil v zrak in me poljubčkal po obrazu, kar mi je šlo po eni strani zelo na živce, po drugi pa sem bil teh nežnosti vesel. Ko so ga vaščani nekoč nekaj razjezili, se je umaknil v delavnico in v večjo desko kar sam vžgal dve besedi: cigansko leglo. Obesil jo je med jablani, tako da jo je lahko vsak, ki je šel po poti, videl. Ljudem je bilo nekaj časa nerodno, potem pa so ga nehali zmerjati s ciganom. Morda te bo zanimalo tudi to, da je bil spolno aktiven vse do osemdesetega leta. Vsa vas je vedela, da se je takrat, ko je babica med obešanjem perila prepevala, ponoči zgodilo 'nekaj'. Zanimivo pa je, da moj oče teh genov ni podedoval. Bil je bolj vase zaprt človek, takšen je bil tudi do moje mame. Ni pa bil slab človek, to pa ne!

Družina, ki sta jo Johan in Katarina zaplodila, se je čez leta zelo razširila. Tudi njuni potomci so imeli po več otrok. Eno večjih slavij, na katero smo prišli vsi, tudi majhni otroci, je bila poroka, ki sta jo imela kakšen teden po Katarininem osemdesetem rojstnem dnevu. Če zaprem oči, ju še danes vidim, kako sta norela in plesala. Zadnja sta šla spat, a šele po tem, ko sta zjutraj opravila vse potrebno v hlevu. Njuni otroci, z mojim očetom vred, so se že pogospodili, vnuki in pravnuki pa sploh. Nihče ni bil več vajen kmečkega dela ali pa se ni nikomur več toliko ljubilo. Ko je prišel kdo od tet in stricev k nam na obisk, sem pogosto ujel na ušesa, kaj vse bi se dalo zgraditi tam, kjer stoji podrtija. S to besedo so označevali hišo, v kateri sta živela Johan in Katarina.

Točno šest let po poroki je začela Katarina pešati. Zemljo sta dala v najem, v hlevu sta obdržala le eno kravo. Johan je babico sam umival, ji stregel, kuhal, skrbel je zanjo kot za otroka. Velikokrat sem mu pomagal. Od vseh vnukov sem bil še najbolj navezan nanj, morda zato, ker so drugi živeli daleč stran.

Ko je umrla, jo je dva dni imel doma, ne da bi komu povedal. Lepo jo je oblekel in tudi malo našminkal. Dežurni zdravnik, ki ga je poklicala moja mama, je hitro ugotovil, kdaj je umrla. Deda je že hotel prijaviti na policiji, za babico pa je zahteval obdukcijo. A ga je na srečo starejši kolega pregovoril. Tega, da bi babico razrezali in brskali po njej, ded ne bi preživel. Pogreb je bil veličasten, eden zadnjih, ko so šli pogrebci od doma in ne iz mrliške vežice. Držal sem deda pod pazduho. Večkrat se mi je naslonil na ramo in glasno zajokal.

Mirno lahko rečem, da je dobre tri mesece kasneje umrl zato, ker mu je od žalosti počilo srce. Zadnji večer sem mu prinesel malo kurje juhe, ki jo je imel zelo rad. Potem sva nekaj časa klepetala o tem in onem. Ne vem, zakaj me je vprašal, ali znam splesti nogavice. Samo zato, ker ga je ponoči zeblo v noge in si je zaželel takšnih, domačih?

Potem sem ga pokril z odejo in mu dal k nogam termofor. K sebi je stisnil okrasno blazino, ki jo je nekoč nakvačkala Katarina. 'Si že fajn fant!' mi je rekel, ko sem ugasnil luč. Zjutraj ga ni bilo več. Kako sem jokal, ko sem ga našel mrtvega!

O tem, kar je sledilo, pa ni vredno izgubljati besed. Ker ni pustil oporoke, so se njegovi otroci skoraj pobili za dediščino. Prepirali so se in se vlačili po sodišču, kot da bi sami živeli v revščini! Trajalo je več kot pet let, preden jim je kapnilo, da na njihov račun služijo le advokati. Meni je po spletu okoliščin ostalo tisto, česar drugi niso marali: podobice, ki jih je Katarina zbirala, številne fotografije, spominki, ki sta jih kupovala na božjih poteh, nekaj rut, njuna zakonska postelja in omara. Vse drugo, kar je bilo kaj vredno, pa so sorodniki razgrabili, zemljo prodali, staro hišo pa so novi lastniki porušili. Za človekom, ki ni vedel, ne od kod je prišel in ne kdo je bil v resnici, ni ostalo praktično nič. Če seveda odmislim spomine nanj, ki jih še danes hranim v srcu.«

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Zanimivosti / sobota, 25. november 2023 / 15:06

Bo štorklja prezimila

To se sprašujejo vsi, ki v zadnjem tednu ob jutrih in ob večerih opazujejo belo štorkljo, ki »počiva« v gnezdu pri podružnični šoli v Žabnici.

Objavljeno na isti dan


Šport / sreda, 19. december 2018 / 22:41

Žan Kranjec zmagal na veleslalomu v Saalbachu

Žan Kranjec je zmagal na veleslalomu za svetovni pokal alpskih smučarjev v avstrijskem Saalbachu. To je njegov največji uspeh v karieri. Pred tem je bil najvišje tretji lani na veleslalomu v Alta Badi...

Razvedrilo / sreda, 19. december 2018 / 22:26

Novopečeni očka

V kranjskem Cineplexxu smo srečali nasmejanega Klemena Bučana, ki sliši tudi na ime Klemen Buchan in ga večina pozna kot stand-up komika, v voditeljskih oziroma moderatorskih vodah je pa tudi že st...

Nasveti / sreda, 19. december 2018 / 22:23

Novoletne zabave in najstniki

Približujejo se nam prazniki. Mlado in staro hrepeni po zabavah. Smo se kdaj vprašali, čemu in zakaj? Tesno druženje z vrstniki je normalen del odraščanja. Kadar najstnik zelo zavrača vrstnike, se...

Kranjska Gora / sreda, 19. december 2018 / 22:21

Šola prejela certifikat

Mojstrana – Letošnji dan Osnovne šole 16. decembra iz Mojstrane je bil še posebej slavnosten, saj je šola prejela certifikat Skupnosti šol Biosfernega območja Julijske Alpe. Certifikat prejmejo šol...

Šport / sreda, 19. december 2018 / 22:21

Ločani so se veselili

Na zadnji domači tekmi v tem letu so rokometaši ekipe Urbanscape Loka zasluženo premagali Sviš.