Druga kariera Darka Đurića (2)
»Osebam z invalidnostjo, s kakršnimi koli posebnimi potrebami, si marsikdo drzne določiti njihove meje. Včasih je kar velik boj, da tega ne dopustiš, da meje iščeš sam.«
Darko Đurić poudarja pomen ukvarjanja s športom za osebe z invalidnostjo, v prvi vrsti na rekreativni ravni. »Šport ima pozitivne učinke tako na telo kot na duha. Iz rekreacije se lahko razvije tudi kaj več, pride do športne kariere, kot je bilo to v mojem primeru. Dosegel sem mednarodne rezultate in to mi je odprlo marsikatera vrata. Eden izmed pozitivnih vidikov ukvarjanja s športom je tudi širjenje socialne mreže. Veliko oseb z invalidnostjo je socialno bolj izoliranih, se ne odločajo za socialne aktivnosti, za vključevanje v družbo. Šport daje tudi to. In ta mreža, ki si jo ob tem ustvariš, je pomembna tudi pri drugih stvareh, na primer pri iskanju zaposlitve,« pravi.
Sam z iskanjem zaposlitve k sreči ni imel težav. »Nikoli nisem bil aktiven iskalec zaposlitve. Delo sem si zagotovil sam. Večinoma sem v stiku z invalidi, ki so aktivni, samostojni. Sicer pa menim, da je pri delodajalcih še vedno prisoten strah pred zaposlovanjem invalidov. Na srečo je država poskrbela za več instrumentov, ki spodbujajo k zaposlovanju invalidov. Zagotovo neke omejitve imamo, a saj jih ima vsak posameznik. Verjetno nihče ni primeren za prav vsako delo. Zase lahko rečem, da ne morem iskati službe, ki bi zahtevala fizično aktivnost, torej imam možnosti na delovnih mestih, kjer so v ospredju intelektualne sposobnosti. Vsak ima svoje talente, ki jih je treba spodbujati in razvijati. Invalide je treba spodbujati, da so aktivni, da počnejo stvari, ki jih lahko,« je dejal.
Darko Đurić je znan po tem, da ves čas išče lastne meje. »Poskušam početi čim več stvari, da vidim, kje sem dober, kje lahko prispevam družbi. Kdaj se človek zaleti tudi v zid. Osebam z invalidnostjo, s kakršnimi koli posebnimi potrebami, si marsikdo drzne določiti njihove meje. Včasih je kar velik boj, da tega ne dopustiš, da meje iščeš sam. Je naporno, a ko nekaj dosežeš, ko lahko delaš stvari, za katere so rekli, da jih nikoli ne boš, je vredno tega truda,« je poudaril in dodal, da v tem boju dokazovanja pogosto zmanjka energije. »V športu na primer je bilo to vezano tudi na finančna sredstva. Veliko energije gre tudi za pridobivanje boljših protez. Z dobro protezo je življenje lahko kakovostnejše. Vedno je boj z birokracijo, dokazovanje, da imaš prav. Tehnologija gre naprej, predpisi pa temu ne sledijo.«
Takšen primer, s katerim se je srečal in ga na koncu uspešno rešil, je vožnja avtomobila. »Dolg in trd boj je bil v dokazovanju, da lahko avtomobil vozim brez predelave. To sem dokazal na simulatorju, v praksi, v teoriji, pa še ni bilo dovolj. Moral sem biti trd pogajalec, da sem dobil dovoljenje. Dostikrat se počutiš ukalupljenega, ne veš, ali bi nadaljeval ta boj, ali pretiravaš v svojih željah po samostojnosti ali ne … Veliko te energije bi lahko dal v druge stvari. Čeprav je veliko govora o enakopravnosti, v praksi ni tako,« je povedal.
Skozi šport je spoznal številne ljudi po vsem svetu, ki se spoprijemajo s podobnimi izzivi, predvsem zaradi dvojne nadkolenske amputacije. Drug od drugega se učijo, kako z omejitvami, ki jih imajo, živeti čim bolj samostojno življenje.
(Se nadaljuje)