Še zdaj se spomni le harmonike

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: Kultura / ponedeljek, 15. januar 2024 / 15:36

Harmonikarico Špelo Šemrl po uspešnem sodelovanju v šovu talentov na komercialni televiziji, kjer se ji je zmaga le za las izmuznila, pozna in občuduje občinstvo po vsej Sloveniji. Pred tem so bili nad njo navdušeni predvsem domačini z Lancovega, od koder je doma, in bližnje Radovljice, kamor je hodila v osnovno in glasbeno šolo in kjer je, vse odkar je kot deklica začela igrati harmoniko, res veliko nastopala.

V glasbeno pripravnico se je vpisala že pri petih letih, pri sedmih se je začela učiti harmoniko pri profesorju Gašperju Primožiču, zdaj je dijakinja Gimnazije Jesenice in Konservatorija za glasbo v Celovcu. Spomladi jo na obeh šolah čaka matura.

Se spomnite, zakaj vas je kot deklico ravno harmonika tako prevzela?

Se pa res spomnim. Bil je dan odprtih vrat v Glasbeni šoli Radovljica, namenjen prihodnjim učencem, ki naj bi si ogledali, katerih inštrumentov se je mogoče učiti. No, jaz se od tistega dne spomnim samo harmonike. Nič drugega mi od takrat ni ostalo v glavi ... Razen tega, da je v učilnici takrat poučeval Gašper Primožič, kasneje moj učitelj. Mami sem rekla, da hočem biti njegova učenka. Res ne vem, ali je bilo naključje ali samo sreča.

Zakaj ste se odločili za gumbno harmoniko? Mo­rda zaradi profesorja, ki je prav tako mojster klasične kromatične harmonike?

Začela sem s klavirsko, a je profesor že kmalu menil, da bi bila zame primernejša kromatična ...

Kdaj vas je harmonika tako »zgrabila«, da je niste mogli več odložiti?

Tisto pravo strast začutiš, ko že nekaj znaš. Pri meni se je to zgodilo v šestem, sedmem razredu glasbene šole. Saj mi je bilo tudi pred tem super igrati, ampak šele takrat, se mi zdi, sem začutila, da je glasba nekaj, kar hočem početi vse življenje.

Kljub temu se po koncu osnovne šole in po končani osnovni glasbeni šoli niste odločili, da se posvetite zgolj glasbi, vzporedno ste namreč vpisani tako na Gimnazijo Jesenice kot na Konservatorij za glasbo v Celovcu.

Nisem si mogla predstavljati, da bi nehala igrati harmoniko ali da bi se je nehala učiti, zato sem se vpisala v Celovec. Moj profesor Gašper Primožič je tam zaključil akademijo in bil navdušen nad enim od tamkajšnjih profesorjev, ki mi ga je priporočil. Šla sem do njega, imela sva uro in res sva se odlično ujela, tako da o Ljubljani sploh nisem več premišljevala. Obenem pa sem si želela pustiti odprta vrata za vse možnosti in se zato vpisala še na jeseniško gimnazijo.

Koliko in kdaj sploh lahko vadite? Vemo, da je prav vaja osnova vsakega resnega ukvarjanja z inštrumentom ...

Vsak prosti trenutek izkoristim za harmoniko. Včasih že zjutraj, takoj ko se zbudim in imam pred odhodom v šolo deset minut časa. Ali pa si rečem, da si bom vzela celo popoldne, da se popolnoma posvetim določeni skladbi ... Različno. Starši, ki me morajo vsak dan poslušati, znajo že veliko skladb na pamet ... (smeh)

Predvsem pa: igranje harmonike zame ni nekaj, za kar bi rekla, da mi »jemlje čas«. To je čas zame. Takrat sem sama s seboj, sproščena, delam tisto, kar mi je všeč.

Kakor koli obrnemo, zunaj kroga glasbenih poznavalcev ob omembi harmonike večina ljudi najprej pomisli na narodnozabavno glasbo. S sodelovanjem na odmevnem tekmovanju talentov ste tudi širši javnosti pokazali, da je harmonika »resen« inštrument, na katerega je mogoče igrati prav vse zvrsti. So vas vrstniki zaradi harmonike kdaj zbadali?

Res je, ta stereotip, da je s harmoniko mogoče igrati samo narodnozabavno glasbo, sem vsekakor želela razbiti. Večina tistih, ki so me poznali že pred tekmovanjem, je vedela, kaj vse se igra na harmoniko – džez, tango, klasika, pop ... Številni drugi vedo zdaj, kar mi je všeč. Ravno zadnjič je do mene prišla neka gospa in mi rekla, da je vedno mislila, da je harmonika samo za avsenike in slake, zdaj pa se je prav zaradi mojih nastopov na televiziji njeno mnenje o tem glasbilu popolnoma spremenilo. Kako vesela sem bila, zares!

Letos zaključujete šolanje tako na gimnaziji kot na konservatoriju. Ste se že odločili, kam bo šla vaša pot v prihodnje?

Popolnoma še ne, a je velika verjetnost, da se bom odločila za študij medicine in hkrati nadaljevala glasbeno pot, s tem, da se, morda ne takoj, želim vpisati tudi na eno od glasbenih akademij, kjer lahko študij harmonike nadaljujem – in zaključim.