Taize Ljubljana

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / ponedeljek, 8. januar 2024 / 09:30

V Ljubljani je bilo letošnje evropsko srečanje mladih pod imenom Taize Ljubljana. Taize je majhna vas na jugu Burgundije, kjer je brat Roger kmalu po drugi vojni začel ustvarjati prostor molitve, sprave, solidarnosti, srečanja, dela in življenja v skupnosti. Poziva k ljubezni in bratstvu med narodi. Ta duh prenašajo po celem svetu. Za novo leto se množice mladih srečujejo v različnih evropskih prestolnicah, kjer se njihova različnost oplemeniti z upanjem, molitvijo, so glasniki solidarnosti, medsebojne pomoči in so iskalci notranjega miru. Zdi se, kot da so te besede v današnjem svetu nekaj norega, saj vsak skrbi le zase, za svoje imetje, denar in blagostanje. Stara sem bila 16 let, ko sem prvič obiskala Taize. Potem sem se udeležila novoletnega srečanja v Pragi in Budimpešti. Skupne molitve, pogovori in premišljevanja so name naredili zelo velik vtis. Praktično me to spremlja vse življenje. Udeležila sem se dveh skupnih molitev v Stožicah v Ljubljani. Kot bi se prestavila nazaj v mladost ali pa sploh ne, saj je nekaj od teh pesmi skoraj »ponarodelih« in jih prepevamo na vsakem koraku. Ko se srečujemo z znanci ob novem letu, me ljudje sprašujejo, kako je to videti. Dobiš nekakšno pesmarico – nekaj spetih listov s pesmimi. V dvorani je demonstracijski zbor, orkester in solisti, ki pesmi znajo. Če si pevec, se jih hitro naučiš. Če ti to ne gre, lahko le poslušaš in sem in tja kaj zapoješ, lahko pa tudi ne. Meni je že lepo sedeti v množici različnih narodnosti in početi isto stvar, misliti enako. Ker sem jaz sedaj že malo starejša, za to, da vidim brati, potrebujem svetilko na telefonu, očala, in še prepogosto zgrešim dirigenta, ki pokaže številko pesmi v pesmarici. Tako so mi to prijazno pokazali sosedje za menoj. Ko so se molitve končale, sem se obrila k tema dvema dekletoma in sem ju vprašala, od kod prihajata. »Iz Ukrajine,« je bil njun odgovor, »iz mesta Lvov.« To je čisto na zahodu Ukrajine. Kar stisnilo me je pri srcu. Želela sem ju vprašati še kaj, čeprav sem vedela, da prav Ukrajince verjetno vsi sprašujejo, kako je, ali je hudo … Že sta zaključili študij in delata kot učiteljici angleščine. Nista mogli prehvaliti gostoljubja Slovencev in prikupne majhnosti Slovenije, ki te preprosto očara. Še sem ju vprašala, kako se počutita. In odgovorili sta takole: »Ko gledaš vso to množico mladih, ki so vsi božji dar, vidiš, da svet ni pravičen. Zakaj so nekateri lahko tako brezskrbni. Nas ves čas nekaj skrbi. Z enim ušesom si nenehno prisoten, kje so padle bombe, koliko je mrtvih, kakšna je škoda. Zahodni del Ukrajine mora delovati po svojih najboljših močeh, da gospodarsko podpira celo državo. Ljudje verjamejo v zmago, morajo se boriti, so pa zelo naveličani. Kdaj bo tega konec.«