Po koliko je (ne)zdravje
Novi obvezni zdravstveni prispevek, ki od novega leta dalje nadomešča dopolnilno zavarovanje, se mi zdi, vsaj na prvo žogo, bolj tehnično dejstvo (razen diskriminacije vplačevanja, pa o tem v nadaljevanju), če gledam nanj z vidika pacientke, ki naj bi verjela v to, da v javnem, nekateri pravijo državnem zdravstvenem sistemu, kot ga imamo, ne bom za kakšno storitev še bolj prikrajšana. Čas bo pokazal, ali je bila odločitev odločevalcev prava. Verjetno pa obvezni zdravstveni prispevek – tudi po mnenju Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) – ne bo odpravil predolgih čakalnih vrst za določene zdravstvene obravnave, na katere je zdaj treba čakati tudi več let. »Sprememba pomeni prehod iz sistema prostovoljnega plačevanja dopolnilnega zavarovanja v sistem obveznega zavarovanja, pri čemer zakonodajalec, ministrstvo za zdravje, ni eksplicitno navedel neposrednega vpliva sprememb na sistemske težave čakalnih vrst,« pojasnjujejo na ZZZS. Bomo videli, koliko zaupanja v zdaj veljavni dodatni obvezni sistem zdravstvene košarice dobrin nam bo, pacientom, to prineslo.
Novi obvezni zdravstveni prispevek je vsaj leto dni za vse enak, 35 evrov znaša mesečno. Nanj so se pripravljali, solidarnost do socialno (posledično finančno) šibkejših pa zanemarili. Najmanj za leto dni, ko ga bodo znova uskladili z rastjo povprečne bruto plače v preteklem letu; morebiti pa ga naredijo pravičnejšega. Čistilka na primer, in z velikim spoštovanjem do tega podcenjenega poklica prepogosto z minimalno plačo, za obvezni zdravstveni prispevek zdaj prispeva mesečno enako kot nekdo, ki ima 35 evrov tako mimogrede v žepu, pa jih sploh ne pogreša.
Tu je še napovedana stavka zdravnikov; za 9. januarja opozorilna stavka, kasneje splošna, če se ne spremeni na bolje tudi zanje. Takole so med drugim prebivalstvu sporočili v sindikatu Fides: »Prosimo vas, da razumete stisko naših zdravnikov, sester in vseh sodelavcev, ki jih država postavlja na prvo bojno linijo v premajhnem številu, preslabo opremljene in še slabše organizirane. Postavlja jih v stanje, ki ga odločevalci nikoli ne vidijo in ne občutijo, saj živijo nad njim. Naj ostane boj z boleznijo in poškodbami skupen cilj vsaj bolnikov in osebja. Skušamo vam najbolje pomagati v razmerah, v katere smo bili poslani in v katerih številni vztrajamo.«
Saj veste, kako pravijo: upanje umre zadnje. Naj krepitev enakosti v zdravju – in človečnosti vseh vpletenih – postane tudi pomembna politična prioriteta in naj ne izpade niti najmanj klišejsko, ko vam predam svojo novoletno misel v luči trenutnih razmer: v letu 2024 vam iz srca želim zdravja!