S knjigo je opravil dobro delo
France Voga z Dovjega je dobršen del svojega življenja namenil turistični in literarni dejavnosti ter kulturi. Izpod njegovega peresa je doslej nastalo že dvanajst del, svojo trinajsto knjigo pa je posvetil športu v domačem kraju. Ustvaril je namreč monografijo Mojstrana v ognju športa.
»Vsekakor je seme za nastanek knjige v meni zasejalo prijateljevo vprašanje, kdaj bom napisal kaj o športu. Sodu pa je izbila dno igra Noben ptič nima perutnic naprej. Takrat se je v meni nekaj prebudilo in začel sem pisati,« je pojasnil Voga, tudi častni občan. Knjigo je zapisal v obliki monografije, v njej pa je natančno opisan šport v Mojstrani v obdobju zadnjega stoletja. Kot je pojasnil avtor, pa v njej ni opisal le športa in vseh pomembnih športnikov, temveč tudi vsa športna društva od avstro-ogrske monarhije dalje. »Za dve društvi sem celo odkril in zapisal dokaze o njihovem obstoju pred letnico, ki velja za začetek nastanka v splošnem prepričanju. Hkrati pa sem v knjigi namenil prostor tudi izgradnji vseh športnih objektov v Mojstrani, opisani pa so tudi vsi veliki investicijski projekti, ki nikoli niso bili izpeljani,« je razložil Voga, ki se s športom sicer nikoli ni profesionalno ukvarjal, bolje se je znašel na literarnem in turističnem področju, je bil pa zagnan rekreativec. »Mnogi mi ne verjamejo, da sem veliko prehodil in presmučal. Pri sedemdesetih letih sem na primer prehodil sedemsto kilometrov po Španiji,« je namenil besede tistim, ki dvomijo o njegovem rekreativnem življenju.
Nobena skrivnost ni, da imajo v Mojstrani korenine številni športniki. Kako pa je Voga izbiral tiste, ki bodo deležni zapisa v knjigi? Kot je pojasnil, je upošteval tri merila. »Izhajal sem iz treh izhodišč. Najprej so seveda vsi olimpijci, imamo jih namreč kar 21, potem sem izbral vse državne prvake v nordijskih disciplinah. To je bilo izredno naporno delo, saj vsi viri, ki sem jih uporabljal, niso bili popolnoma zanesljivi. Šele ko sem dobil rezultate smučarske zveze, sem lahko oblikoval pravi seznam. Nazadnje pa sem želel opozoriti tudi na vse športnike, ki jih morda sploh ne poznamo, ampak si vseeno zaslužijo omembo,« je razložil. V zadnji kategoriji je tako na primer opisal domače vrhunske atlete, plezalce, padalce in druge. V njegovi zadnji knjigi so tako svoje mesto med drugim našli Mojstranške veverice, Martina Čufar, Franci Lakota, Jure Košir, Alenka Dovžan ter drugi vrhunski športniki.
Voga je v samo raziskovanje in potem tudi pisanje vložil kar nekaj časa ter truda, knjiga pa s svojim obsežnim pregledom športnega področja v Mojstrani ponuja številne informacije, ki le čakajo, da jih odkrijemo. »Zagotovo mi je ta knjiga dala veliko zadoščenje, da sem opravil neko dobro delo. Vsak pravi delavec ima namreč pravo zadoščenje v tem, da je opravil nekaj dobrega. Da lahko stopiš tri korake stran in rečeš: to mi je pa res uspelo. In če sam tako z distance ocenjujem knjigo, verjamem, da je dobra.«
Če je Mojstrana nekdaj res bila v ognju športa, pa je danes tega manj. »Mislim, da je to v veliki meri odvisno od posamezne generacije, kakšna zanimanja ima. Mogoče se bo ta val, ta plamen spet ponovil. V floorballu imamo vrhunske tekmovalce, imajo možnost priti na olimpijske igre. Navijaški duh pa zagotovo obstaja.« Kot je pojasnil avtor, v zadnjih letih na športnem področju opaža težavo, da mladi v športu ne vidijo več poti v svet. »Šport je nekako postal zadeva, ki jo spremljajo le po televiziji ali pa še to ne več. Včasih so mladi v športu videli priložnost za odkrivanje sveta, dandanes pa je to mogoče tudi na druge načine. Šport pa res zahteva ogromno odrekanja, ogromno truda, pa še vedno ostaja negotovost, ali da ti bo uspelo ali ne,« je pojasnil Voga.