Tavčar – priljuden in prevzeten

Besedilo: Mateja Rant
Kategorija: GG Plus / nedelja, 31. december 2023 / 11:51

V letošnjem Tavčarjevem letu, ki ga zaznamujemo ob stoti obletnici smrti tega velikega slovenskega klasika, je literarna zgodovinarka Urška Perenič pripravila tudi biografijo o njem z naslovom Ivan Tavčar – Na valovih življenja.

Urška Perenič, redna profesorica za slovensko književnost na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani in višja znanstvena sodelavka na Inštitutu za kulturno zgodovino Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti, v knjigi bralca popelje med valove Tavčarjevega življenja in ustvarjanja, vse od njegovih prvih objav v šolskih glasilih do zrelosti v klasičnem realizmu. »V knjigi Na valovih življenja velikega Poljanca spremljamo na njegovih številnih poteh med ljubljanskim Bregom, kjer se je ustalil s svojo življenjsko družico Franjo in z otroki, in Visokim, kjer so svoj večni mir našli ne samo Tavčarjevi, temveč tudi junaki in junakinje Tavčarjeve Visoške kronike,« so zapisali ob knjigi, ki jo je avtorica sredi decembra predstavila tudi v Dvorcu Visoko.

Njena izkušnja s Tavčarjevem je bila zelo osebna, je dejala Urška Perenič, zato je ob začetku pisanja knjige najprej obiskala njegovo nekdanjo hišo na Bregu v Ljubljani in Dvorec Visoko. »Ti dve točki na Tavčarjevem življenjskem zemljevidu pomenita začetek in konec, obenem pa točki, med katerima se nenehoma giblje, prav tako pa tudi njegovi junaki,« je pojasnila in dodala, da je med stenami hiše na Bregu poskusila začutiti Tavčarja, ki se je iz kajže tudi ob podpori žene povzpel do palače. Zaključila pa je pri grobnici na Visokem, kjer je Tavčar pokopan, čeprav še naprej živi skozi svoja dela. »Moje preverjanje literature je vedno povezano z osebnostmi, ki so to literaturo pisale, zato se mi zdi pomembno, da se, kolikor je to mogoče, poglobim v življenje ustvarjalca.« Literature, je poudarila, ne razume kot nečesa sterilnega. »Marsikdo bi mi zato lahko očital neznanstvenost, a to nima nič opraviti z znanstvenostjo. Do osebe, ki jo obravnavaš, moraš čutiti neko strast, predvsem pa je pomembno, da si upaš o ustvarjalcu povedati tisto, kar ti razumeš iz opusa.« Prav zato, pravi, si je drznila vključiti tudi svoje komentarje. Prepričana je namreč, da nihče ne želi brati dolgočasnega dela oziroma tistega, kar so že povedali predhodniki, ampak kar avtor sam razume. Knjiga ima zato zelo osebno enoto. »Tudi sama sem se v tistem času ukvarjala z vprašanji, s katerimi se je tudi Tavčar, in najbrž se to čuti.«

Tavčarja označi za »realista življenja«, saj kot pravi, izhaja iz tistega, kar sam izkuša oziroma doživlja. »Seveda to oplemeniti z domišljijo, a je podložena z bogato življenjsko izkušnjo. Najbolj večen košček sebe je dal v literaturo.« Glavni protagonisti njegovih del so njegov alter ego, je poudarila, za opis Tavčarjeve osebnosti pa si je besede izposodila pri Prešernu: »Znal je biti priljuden in znal je biti prevzeten – znal se je približati ljudem, a se je obenem zavedal, da ni kdorkoli; vse, kar je dosegel, je dosegel z delavnostjo, trdim delom, kar je značilno za vsa velika imena slovenske književnosti.« Tako Urška Perenič ugotavlja, da »ni kar vsakega spustil k sebi«. »Kar je po svoje razumljivo: človek, ki želi nekaj ustvariti, mora biti po eni strani obdan z življenjem, odprt do ljudi, a potrebuje tudi samoto, premislek. Tavčar si je očitno to znal dobro organizirati.«

Predvsem pa je bil Tavčar po njenem prepričanju eden najodličnejših slovenskih literarnih popisovalcev ljubezni z velikim L. V njegovih literarnih delih, je dejala, ne manjka upodobitev žensk. »Meni ljub motiv, ki se ponavlja skozi njegova dela, je obraz ženske, uokvirjen s kitami, na katerem se prelivajo žarki svetlobe – to je skoraj slikarska upodobitev.« Zato je predstavitev sklenila z besedami, da je Tavčar skozi svojo literaturo napisal slavospev ljubezni.