Med norveškimi gorami in fjordi
Ste se kdaj odpravili na dopust in vas je dežela, kamor ste potovali, tako očarala, da ste razmišljali, da bi kar živeli tam? Tako nekako se začne zgodba Tržičanke Anite Lah, ki jo je dopustovanje na Norveškem tako prevzelo, da je ob prvi priložnosti spakirala kovčke in zdaj tam živi že sedem let.
»Vsakič se mi zgodi kaj zanimivega. Ko je bila na primer na obisku moja najboljša prijateljica Tjaša, sva s kombijem obtičali v nekakšni mivki. Sama sreča je bila, da sem preko poznanstev dobila nekoga, ki naju je prišel rešit. Drugače bi bili verjetno še danes tam.«
»Če bi mi kdo pred sedmimi leti rekel, da bom nekoč živela na Norveškem, bi si mislila, da se mu je zmešalo. Pa vendar sem zdaj tukaj in verjetno se ne bom nikoli vrnila,« pojasnjuje Anita. Sprva se je odpravila na potovanje s prijateljicami, tamkajšnja kultura, narava in ljudje pa so jo enostavno navdušili. Odločila se je za možnost »au pair«, saj je bil to najenostavnejši način, da se nauči jezika. »Au pair je v bistvu izraz za osebo, ki se preseli k neki družini, tam skrbi za otroke, v zameno pa dobi prenočišče, hrano in žepnino. Bilo je kar nekaj strahu. Preseliš se k nekomu, ki ga nikoli nisi videl, o njem pa veš le tisto, kar si prebral na internetu. Sama sem imela z družino res veliko srečo, že takoj so me imeli praktično za svojo, bila sem del družine, njihova,« je dejala Anita. Doma so jo ob odhodu zelo podpirali, vendar sama v smehu pravi, da si verjetno niso mislili, da bo tam ostala. »Jim je pa postajalo vse bolj jasno, ko sem vsakič, ko sem prišla v Slovenijo, s sabo odnesla več stvari.« Čeprav »au pair služba« navadno traja zgolj leto dni, pa je sama ta čas podaljšala na tri leta. Družina, h kateri se je preselila na zahodno obalo Norveške v mesto Alesund, ima štiri otroke, vendar je bila Anita primarno zadolžena za triletnega fanta.
Kakšen je bil njen dan
Kot je dejala, so zjutraj vedno pojedli skupaj zajtrk, nato je odpeljala otroka v vrtec, ga šla iskat, pripravila kosilo in nato bila prosta. »Potrebovali so pomoč, saj sta oba starša zelo zaposlena. On je delal na ladji in ga ni bilo po štiri tedne, ona je zaposlena kot farmacevtka in ima naporen delovnik, vrtci pa se na Norveškem zaprejo prej kot pri nas. Vseeno pa sem imela precej prostega časa.« Kot varuška je Anita živela pri družini, vendar je imela praktično svoje stanovanje, uporabljala je njihov avto ter prejemala žepnino. »Zelo hitro smo se navadili en na drugega. Res sem imela veliko srečo,« je dejala in dodala še, da se vzgoja na Norveškem kar precej razlikuje od naše. Otroci so veliko bolj prepuščeni sami sebi v smislu, da se jim dovoli veliko stvari in da tako sami odkrivajo, kaj je prav in kaj narobe. Kasneje se je Anita ponovno preselila in danes živi v Voldi ter dela v tamkajšnji trgovini.
Obrnila nov življenjski list
S selitvijo na Norveško se je njeno življenje popolnoma spremenilo. Kot je povedala, se je začela ukvarjati s stvarmi, ki je v Sloveniji niso niti malo zanimale. »Začela sem preživljati ogromno časa v naravi, se ukvarjati s pohodništvom, gorskim kolesarstvom, plezanjem, smučanjem. Norvežani pogosto pravijo, da se rodijo s smučmi na nogah, in tudi moje noge so včasih več časa v smučarskih kot navadnih čevljih,« je povedala v smehu. Čeprav bi pričakovali, da je največja ovira, s katero se je srečala, jezikovne narave, pa je pojasnila, da se je jezika začela učiti že pred odhodom. »Že v Sloveniji sem se prijavila na tečaj, se učila preko raznih videovsebin na YouTubu in podobno, vendar je prišlo do manjše zadrege, saj na Norveškem govorijo dve različici jezika. Sama sem se učila ravno tiste druge, tiste, ki je niso govorili v Alesundu,« je dejala. Kljub temu je že po pičlih dveh mesecih prosila, naj se z njo pogovarjajo izključno v norveščini. »Vsi znajo angleško, tako da če se želiš z Norvežani pogovarjati v angleščini, to ni problem. Sama dandanes tekoče govorim in pišem norveško, vseeno pa se sliši, da nisem domačinka.« Norvežani so po njenih besedah precej bolj zaprti in zadržani, zato je težko vzpostaviti prijateljske vezi. »Imaš znance, prijatelje pa je težko dobiti. Na mojo srečo sem sama veliko ljudi spoznala preko športnih aktivnosti, predvsem kolesarjenja, tako da lahko rečem, da imam sedaj že precej široko socialno mrežo.«
Že tako pestro življenje dopolnjuje še z različnimi potovanji po državi. Kot je dejala, približno sto noči na leto preživi v svojem kombiju, s katerim odkriva lepote Norveške, kampira in išče nove izzive. »Vsakič se mi zgodi kaj zanimivega. Ko je bila na primer na obisku moja najboljša prijateljica Tjaša, sva s kombijem obtičali v nekakšni mivki. Sama sreča je bila, da sem preko poznanstev dobila nekoga, ki naju je prišel rešit. Drugače bi bile verjetno še danes tam,« je dejala v šali.
Najhuje je, ko se vrača
Čeprav je leta 2016 spakirala svoje življenje v kovčke in se podala v neznano, pa je vsakič, ko se vrača domov, v velikem stresu. Zakaj? »Domači mi vsakič nekaj pripravijo. Ko letalo pristaja, postanem prav živčna, saj nikoli ne vem, kaj se bo zgodilo, kdo me bo pričakal. Zgodilo se je že, da so me ugrabili na letališču, potem so me čakali s harmoniko, enkrat je bil tam dinozaver … Vse sorte. In ker res nisem rada v središču pozornosti, mi je še toliko huje.«