Življenje se lahko zelo zaplete

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / / 09:40

Večkrat sem že zapisala, da noben pisatelj nima toliko domišljije, da bi lahko ustvaril vsaj približno takšne zgodbe, kot jih piše resnično življenje.

Po vsaki, tudi po današnji, lahko to z vso gotovostjo trdim. Vedno znova imam občutek, da s poslušanjem »berem« unikatno živo knjigo, ki je »izšla« v le enem izvodu. To je privilegij, ki bi ga težko razložila ljudem, zlasti tistim, ki so jim nagnjenja, kakršno je moje, tuja in čudaška. Sogovornica Karin je mojim besedam hitro pritrdila. Tudi njeno življenjsko poslanstvo je namenjeno odkrivanju družinskih skrivnosti.

»Moji predniki so bili na videz čisto vsakdanji, a imeli so grdo navado, da so vse tisto, kar ni bilo 'za med ljudi', skrbno skrivali. Bila sem že odrasla, ko sem izvedela, da stric Pavle sploh ni moj pravi stric!

Kaj se je zgodilo? Konec druge svetovne vojne, ko so nekateri ljudje bežali pred smrtjo, ki bi jih doletela v rojstnem kraju, drugi so se vračali iz taborišč in zaporov, se je pri babici in dedku marsikdo ustavil in prosil za malo vode, za prenočišče ali kos kruha. Septembra 1945 je zgodaj zjutraj potrkala na vrata neka ženska, ki je bila tik pred porodom. Babica je poklicala sosedo, družno sta ji pomagali, da je rodila sina. Kam z njim? Da bi ga vzela s seboj, ni bilo govora. Babica se je po dogovoru z dedkom in starejšo hčerko, ki je bila že poročena in je živela doma, dogovorila, da bodo otroka za določen čas obdržali.

Lepo so skrbeli za Pavleta, imeli so ga radi, on pa njih. Govorice, ki so več let krožile po vasi, da stari starši vzgajajo sovražnika, menda je bila njegova mama sorodnica enega od ustašev, ki so ga kasneje ujeli in ubili v Kočevskem rogu, so počasi potihnile, saj je čas izbrisal marsikatero sovražno misel in dejanje. Leta 1961 je umrl ded in babica je ostala s Pavletom sama na kmetiji. Fant je že obiskoval prvi letnik šole za mehanika, ko je prišlo pismo iz Amerike. Pisala mu je mama in ga povabila k sebi. Priložila je dovolj denarja, da bi stric Pavle lahko nemudoma krenil na pot. Žal pa njegova mama ni računala na fantova čustva. Ni bilo govora, da bi babico kar pustil in sledil klicu iz Amerike. Prava mama mu ni pomenila praktično nič, saj se je prvič spomnila nanj šele po šestnajstih letih. Za nameček je bil zaljubljen v sošolko iz osnovne šole. Potem ko je odslužil v JLA, sta se tudi poročila. V Ameriko je odpotoval skupaj z njo. Srečanje s pravo mamo in polsestrami je bilo zelo prisrčno in ganljivo. Malo so mu zamerili, ker se je imel za Slovenca, in ne Hrvata. Denarja jim ni manjkalo, čeprav mama ni bila nikoli v službi. Uredili so vse papirje, tako da sta z ženo ostala v Ameriki tri leta. Ko pa je ona zanosila, je zahtevala, da se vrneta domov. Pa sta se res. Takrat je svojo pravo mamo videl zadnjič. Babica je bila njegove vrnitve neizmerno vesela. Izplačala je starejšo hčerko, da si je lahko v bližini naredila hišo, za babico pa je vse do smrti skrbel Pavel.«

A to je bila šele prva polovica družinskih skrivnosti, ki jih je Karin nameravala deliti z menoj.

»Teta Marica, to je bila ta, ki jo je babica izplačala, je imela zelo nesrečno življenje. Ko je bila mlada, je bila lepo dekle. Imela je veliko snubcev, ona pa je podarila srce nečaku ravnatelja naše podružnične šole, Branku. Bila sta lep par. Ko sta se na veselici zavrtela po podu, so ju vsi občudovali. Žal pa je bila njuna ljubezen že vnaprej obsojena na propad. Naša družina je bila verna, njegova pa ne. Ko je ravnatelj izvedel, s kom se druži njegov nečak, je k nam poslal miličnika. Pripeljal se je na mopedu, se razkoračil sredi hiše, se prijel za pištolo, ki mu je tičala za pasom, ter dejal: 'Tale mašinca bo pela, če punca ne pride k pameti!' Potem se je obrnil in šel.

A zaljubljencema tudi grožnje niso prišle do živega. Babica je v solzah prosila hčerko, naj odneha, a ni dosti pomagalo. Srečevala sta se na skrivnih krajih, posledice pa so bile kmalu vidne. Marica je zanosila, z Brankom sta že načrtovala, da se bosta preselila v Kranj, si najela stanovanje in se zaposlila. Žal pa je jima usoda prekrižala načrte. Je prišlo do spleta nesrečnih okoliščin zaradi bolečega zoba, ki ga je Marici prav po šintarsko izruval neki zobozdravnik? Obrazni živec ji je 'potegnil' brado precej na desno, kar je povzročilo, da je čez noč postala precej strašljiva na pogled. Ko jo je takšno, iznakaženo, Branko videl, se je zjokal od žalosti. Solze pa so dodobra izmile tudi njegovo ljubezen, saj je strahopetno dal rep med noge in se v naše kraje ni več prikazal. Ni prišel pogledat niti sina, ki se mu je rodil, še manj pa skrbel zanj.

Ljubezen, ki je bila več let videti zelo popolna in 'za zmeraj', se je zaradi izruvanega zoba zelo nesrečno končala. Marica je bila prepričana, da bo kot nezakonska mati ostala 'stara devica', a se to ni zgodilo. V tovarni je spoznala Andreja, ki se je z njo poročil, čeprav so mu njegovi takšen korak odločno branili. Svoj priimek je dal tudi nezakonskemu otroku in zanj skrbel, kot bi bil njegov. Še v času moje mladosti se je na vasi govorilo, da sta se Marica in Andrej poročila zaradi usmiljenja. Jaz pa vem, da ni bilo tako. Poročeni so si takrat bolj redko izkazovali čustva, onadva sta bila veliki izjemi. Andreju ni bilo nerodno obešati plenice ali oditi v trgovino po 'fasungo'. V cerkvi je bila navada, da smo ženske sedele na eni strani, moški pa na drugi. On je vztrajal, da je družina sedela v isti klopi.

Pa da se za konec vrnem k Pavletovi zgodbi: zahvaljujoč Facebooku sem odkrila njegovo pranečakinjo Aniko, s katero si dopisujem. Načrtujem, da jo bom naslednje leto tudi obiskala. Čas bi bil, da se stare zamere pokopljejo, da mi, ki smo mladi in neobremenjeni, ponovno navežemo stike!«