Veselje in strah

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: Gorenjska / / 23:14

Vstopili smo v drugo polovico decembra, prazniki so tik pred vrati. S predvčerajšnjim dnem stopamo tudi v obdobje, ko je za kratek čas, do konca praznikov, dovoljeno kupovanje, od 26. decembra do 1. januarja pa tudi uporaba pirotehnike. Tako rekoč tisti hip, ko smo vstopili v veseli december, so pristojni začeli opozarjati tudi na škodljive posledice njene uporabe.

Kot poročajo policijske statistike, je policija med lanskimi božično-novoletnimi prazniki obravnavala 15 telesnih poškodb ob uporabi pirotehnike, štiri so bile hude. V enem primeru je šlo za poškodbo otroka, ki je na levi roki dobil več zlomov in raztrganine na vseh petih prstih in dlančnicah. V drugem primeru je polnoletna oseba izgubila dlan. V tretjem primeru je polnoletna oseba utrpela trajno okvaro vida levega očesa, v četrtem primeru pa je mladoletnik utrpel raztrganine dlani ... Večinoma so se poškodovali mladoletniki, vsi pri uporabi prepovedanih petard.

Mislim, da nas večina lahko razume, da so bili pokanje in bliskanje, hrup in ogenj so že od nekdaj del človekovih prazničnih obredij. Spomnimo se na primer na kamnogoriške možnariste; zapisano je, da so decembra 1751, ko je vas dobila svojo faro, dogodek pozdravili z zvonjenjem in pokanjem, danes pa je streljanje z možnarji vpisano v Register nesnovne kulturne dediščine.

Očitno nekje globoko v človeku obstaja nekaj, kar nam, ko smo vzneseni, prešerni in navdušeni, vzbudi željo po hrupu in blisku. In to čeprav je danes, v 21. stoletju, možnosti za izražanje veselja in praznovanja neskončno več kot kadar koli. Če ste torej med tistimi, ki se pirotehniki še vedno ne morejo upreti, jo uporabljajte vsaj varno in uvidevno, se lahko strinjamo s priporočili slovenskih policistov. Torej tako, da to drugih ne moti in ne ogroža, ter ob upoštevanju vseh zakonskih omejitev. Mnogim namreč uporaba pirotehničnih izdelkov ni prijetna, vzbuja jim strah, nelagodje in občutek nevarnosti.

Morda se nam zdi, da se nesreča ob uporabi pirotehnike nam že ne more zgoditi. Zato preden vzamemo v roko petardo, pomislimo na majhne otroke. Ti ne razumejo, čemu je namenjeno glasno pokanje, zaradi katerega bolijo ušesa. Pomislimo na štirinožne prijatelje, med njimi so tudi vodniki slepih in zvesti pomočniki pri iskanju pod plazovi in ruševinami. Ob pokanju brez konca se tresejo v grozi. Pomislimo na stare in obnemogle, ki ležijo v bolnišnicah in potrebujejo mir. Pa na vse preštevilne ljudi na različnih koncih sveta, ki jim prav ta trenutek pokanje predstavlja ločnico med življenjem in smrtjo. Morda bo to trenutek odločitve, da veselje raje pokažemo kako drugače.