V Tretjem polčasu

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / nedelja, 17. december 2023 / 08:32

Tja pridemo, ko oddelamo najbolj pomembna poglavja iz prvih dveh polčasov. Vsakdo jih mora, hoče ali noče, za vsakega življenje priskrbi svoje lekcije. V prvem polčasu, kot smo pisali prejšnji teden, večkrat ni olimpijskega vzdušja. V drugem ga je več, več je veselja, ker prevzamemo glavno besedo za svoje življenje. Ne uspeva vedno, vendar precej bolje kot v prvem polčasu. Da obstaja Nekaj, kar presega vsakdanji trud za preživetje in Nekaj več kot le samouresničevanje, človek sluti v vsej zgodovini tej. V Tretji polčas lahko vstopimo samo tako, da damo na stran etikete, ki smo si jih nadeli tekom življenja in s katerimi se identificiramo: mož, žena, starš, poslovnež, delavec, mama, oče, dober, slab, pomemben, ničvreden, brat, sestra, moški, ženska, športnik, lenuh … Manj kot smo identitete, bolj globok vstop v Tretji polčas nam bo dovoljen. Vstop v Tretji polčas in bivanje tam nas napolni z brezčasnostjo in popolno prisotnostjo, čudenjem in občudovanjem, notranjim mirom in čudovitim občutkom Enosti.

Smučamo. Imamo kočo na smučišču. Popoldan je začelo močno snežiti. Ostali člani družine so odšli v kočo, jaz naznanim, da bom še ostal. Sneženje se še okrepi. Neizmerno uživam. Zanimivo, da je žena čutila, da uživam na poseben način. Skoraj sam sem na smučišču. Žičničar in jaz. Srečava se vsakih deset minut, hkrati pa je občutek, kot da sva ves čas skupaj. Kot da plešem z milijoni snežink. Vem, da smučam s telesom, hkrati pa sem bolj del tega norega sneženja kot del svojega telesa. Nobenih čustev, le poigravanje s smučmi, zrakom, vdih-izdih in sem le del tega čudovitega plesa narave, snežink, samote in združenosti s padajočim plesom snega. Ne morem časovno opredeliti, koliko časa je to trajalo, saj ni časa. Jaz in snežinke, milijon snežink. Čista tišina. Slišim le zvok smrek. Nekako čutim, da skale in smreke na podoben način sobivajo s snežinkami kot jaz. Vsi smo Eno. Še najbolj opišem stanje kot zadovoljstvo snežink z mano. Da smo skupaj.

Koncert na avstrijskem Koroškem. Zbor prepeva slovenske pesmi. Kar naenkrat opazim, da se vse zliva v nekaj čudno Novega, meni nepoznano. Oni pojejo, jaz poslušam, na moji levi so med aplavzom govorili nemško, na moji desni pa slovensko. Nekako sem se združil s pevci, čeprav sem bil poslušalec, bil sem del slovenskega in nemškega jezika, počutim se zelo čudovito. Kot del vsega: petja, poslušalcev, nemščine, slovenščine, aplavza in tišine, skupaj z dirigentom, pevci in prostorom. To se mi godi prvič in zelo sem začuden, nič pa nočem spreminjati, ker je kot v čudovitem Novem stanju. Vem samo, da ni nobenih čustvenih pretresov in da sem v tem novem stanju zelo užival. Zelo čudno. Neka čudna Nova celota, katere del sem – vendar še vedno jaz. Naj se nič ne spremeni.