Šoferski poklic mu je bil »položen v kabino«
Petdeset let mineva, odkar je Aleksander Bizjak - Sašo začel svojo samostojno podjetniško pot. Je solastnik in ustanovitelj podjetja SIGR, ki danes deluje v štirih evropskih državah – Sloveniji, Avstriji, Nemčiji in na Hrvaškem.
Bizjak je leta 1973 podjetje prevzel po očetu Jožetu Bizjaku, ki se je z avtoprevozništvom ukvarjal že vse od 1936. Podjetniškemu jubileju primerno je Aleksander Bizjak v Kranju nedavno pripravil tudi slavje, na katerem so se zbrali njegovi najbližji, prijatelji, sodelavci in številni, ki jim ga je v obdobju njegovega aktivnega življenja tako ali drugače uspelo spoznati. Dogodek je bil poleg ovekovečenja petdesetletne podjetniške poti priložnost tudi za predstavitev knjige Rojen voznik, v kateri je Emil Šterbenk do podrobnosti opisal Aleksandrovo zgodbo vse od rojstva v Mercedes-Benzovem tovornjaku pa do današnjih dni. Rečemo torej lahko, da mu je bil šoferski poklic položen v zibelko oziroma bolje rečeno v kabino. Podjetje s sedežem v obrtni coni na Jesenicah je dandanes sodobno družinsko logistično podjetje, specializirano za prevoze blaga, ki ga po Bizjakovi upokojitvi uspešno upravljata sinova Grega in Rok ter izvršna direktorica Nataša Pogačnik. »Bili so vzponi in padci, vsako podjetje jih ima. Moram pa reči, da mi brez podpore družine ne bi uspelo,« je dejal Bizjak, ki goji veliko ljubezen do vseh prevoznih sredstev, ne le tovornjakov.
Aleksandrovi začetki pa so bili vse prej kot enostavni. V času nove Jugoslavije je bil le majhen zasebnik z enim tovornjakom, danes pa podjetje SIGR Bizjak združuje okoli tristo tovornih vozil. »Sam prisegam na znamko Mercedes, če bi bilo po moje, bi imeli le to. Vendar naš vozni park dandanes združuje različna vozila, ker pa je v zadnjih letih trajnost velika dodana vrednost, imamo tudi 17 plinskih.«
Iskren, pošten in korekten
Dogodek, na katerem so obiskovalci lahko izvedeli številne podrobnosti tudi iz Bizjakovega zasebnega življenja, marsikatero anekdoto je delila njegova žena Ivana, je bil tudi odraz njegove ljubezni do vseh prevoznih sredstev. V preddverju dvorane MojKino, kjer se je praznovanje odvijalo, so bili namreč razstavljeni tudi nekateri Bizjakovi najljubši starodobni motocikli. Emil Šterbenk, ki je Bizjakovo življenjsko zgodbo opisal na skoraj 190 straneh, je poudaril, da je Aleksandra skozi njegova pripovedovanja res dobro spoznal. Kot je povedal, pa mu to ni bilo zadosti, želel je izvedeti vse o njem tudi s strani njegove družine, prijateljev in zaposlenih. »Niti eden ni rekel slabe besede čez Saša. Čeprav to ni majhno podjetje, imaš tam občutek, da si del velike družine. Vsi, ki sem jih vprašal, so govorili o njegovi poštenosti, spoštljivosti, korektnosti in iskrenosti. Čisto vsi so rekli, da je Sašo iskren in da pove to, kar si misli,« je dejal avtor Rojenega voznika. V knjigi se pravzaprav prepletajo tri zgodbe: glavna o razvoju Bizjakovega prevozništva ter dve stranski – prigode in anekdote ter Aleksandrovo razmišljanje o spremembah, ki so se v vseh teh letih zgodile na področju tovornjakov. Kot je še dejal Bizjak, je zadovoljen, da mu je uspelo vedno doseči to, kar si je zadal, in da na svoji poti nikoli ni obupal.