Sestrine ljubezenske štorije
Melita in Alja sta sestri. Med njima je več kot deset let razlike. Danes se zelo dobro razumeta, v letih odraščanja pa ni bilo tako.
»Ko sem bila stara devet let, jih je imela Melita malo čez dvajset. Pošteno jo je nosilo, fante je ves čas menjala. Mamo je zelo skrbelo zanjo, pa me je zato določila, da sem jo vsakokrat, ko je šla h kakšni namišljeni prijateljici, spremljala,« pripoveduje Alja.
Poleti je bilo še kar, vsaj zeblo me ni, pozimi pa sem včasih trepetala na mrazu, medtem ko sem nanjo čakala tudi po več ur. Nekoč se je z nekom dogovorila, da bosta šla 'gledat letala na Brnik'. Seveda je bil to le izgovor za mečkanje v bližnji gmajni. Pustila sta me na avtobusni postaji v Šenčurju in se odpeljala. Zeblo me je, saj sem bila obuta le v 'batovce', temperatura pa je padla pod ničlo. Z avtobusa je stopila neka ženska. Ko me je zagledala vso trepetajočo, me je prijela za roko in odpeljala k sebi domov. Še dobro, saj so se mi na nogah že delale ozebline. Potem mi je ponudila še skodelico vročega mleka in me pokrila z odejo. Ne vem, kdaj sem zaspala. Prebudila sem se zjutraj, malo pred sedmo. O, kako sem se ustrašila! To je bil čas, ko bi morala iti v šolo, pa še domače naloge nisem naredila. Začela sem jokati. Ženska mi je pripravila obilen zajtrk, mi posodila volnene nogavice in volnene spodnjice, verjetno svoje. Z avtobusom sva se odpeljali k meni domov. Nihče od domačih ponoči ni spal, bili so panični od strahu, da se mi je kaj naredilo. Zanimivo pa je bilo, da je mama kregala mene, ne sestre. Tega ji še dolgo nisem odpustila.
Sestra je bila zelo lepa. Znala je z besedami, vsakega je hitro ovila okoli prstov. Tudi starše. Jaz sem bila zelo drugačna: tiha, neopazna, malo debelušna. Mama je sestri vse verjela. Tudi to, da ima nešteto prijateljic. Kar pa sploh ni bilo res. Ne spomnim se, da bi jo h kakšni kdaj pospremila. Zmeraj se je družila le s fanti. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je bilo nespodobno, da bi poštena dekleta sama, brez spremstva, hodila naokoli, zato me je pod mamino prisilo jemala s seboj. Nekoč sem morala stražiti na dvorišču, ker je njenega izbranca skrbelo, da se bo žena predčasno vrnila domov. Moja naloga je bila, da bi začela kričati, ko bi to žensko zagledala. Po kakšni uri sem se začela dolgočasiti. Nekaj otrok se je igralo zemljo krast, pa sem se jim pridružila. Bila sem zatopljena v igro, tako da tiste ženske niti opazila nisem. Šele ko se je iz zgornjega nadstropja zaslišalo vpitje in zmerjanje, sem nagonsko zaslutila, da sem ga polomila. Sestra je pritekla po stopnicah v sami kombineži, njena oblačila pa so priletela skozi okno. Kaj se je zgodilo z moškim, ne vem. Kolikor vem, se s sestro nista nikoli več sestala.
Melita je kot študentka s samimi deseticami dobila od najinega strica za nagrado teden dni počitnic na Krku. Seveda sem se morala žrtvovati in iti z njo. Starši niso nikoli hodili na dopust, ker se jim je zdelo škoda denarja. Že drugi dan je spoznala nekega Italijana. Še meni je bil všeč, tako lep je bil! V apartmaju, kjer je bival s starši, so imeli tudi dva psa. Velikanski črni dogi. Kako sem se ju bala! Ko sta šla v spalnico, sta mi zagrozila, da se ne smem premakniti s kavča, ker me bosta živali napadli. V grozi sem prikimala. Žal me je začelo tiščati na stranišče. Nisem si upala vstati, zato sem se polulala kar na kavč. Minili sta še dva uri, spet sem se polulala. Ko sta vsa nasmejana prišla iz sobe, je sestra začela kričati name. Italijan pa jo je miril, da to ni nič takšnega, da sta se na istem kavču njegovi dogi že večkrat polulali. Na srečo je sestra na plesu, na terasi spoznala nekega domačina, tako da sva potem večino časa preživeli pri njem. Njegova mama je zelo dobro kuhala. Vsaj lačna nisem bila več.
Za sestro sem morala tudi lagati. Kadar jo je iskal kakšen tak, ki ji ni bil pogodu, sem morala reči, da je ni doma. Med tistimi, ki so pogosto trkali na vrata, je bil tudi Zoran. Bil mi je zelo pri srcu, saj je pel v cerkvenem zboru, imel pa je glas, ki je šel do srca. Stara sem bila že skoraj 14 let, nisem bila več grdi raček kot nekoč. Ko sem mu omenila, da sestre ni doma, sem zavila z očmi proti stropu. Takoj me je razumel. Potem sva se usedla na stopnice in se pogovarjala. Študiral je na strojni fakulteti, bil je izjemno dober matematik, tako da mi je večkrat pomagal tudi pri domačih nalogah. Matematika mi ni šla najbolje v glavo.
Melita je že diplomirala, zaposlila se je v eni od knjižnic v Ljubljani, stanovala je pa še kar naprej doma. Mamo je začelo skrbeti, saj je bila za tiste čase pri 25 letih že zelo stara. 'Oprimi se prvega, ki bo prišel mimo,' ji je govorila. 'Dovolj si jih že imela, tako da veš, da so pod obleko vsi enaki!' Pa je ni poslušala. Uživala je življenje in se poročila šele pol leta za menoj.
Z Zoranom sva se začela sestajati kmalu zatem, ko sem začela obiskovati prvi letnik gimnazije. Mami ni bilo po godu, govorila mi je, da ima odrasel moški že 'svoje zahteve'. Melita pa se je norčevala iz naju, češ da mi ga lahko spelje, kadar hoče. Res je poskušala, a ji ni uspelo. Bila sem ljubosumna nanjo, a brez potrebe. Na poroko je ni bilo, se je pa ponudila, da nese h krstu najinega prvega otroka.
Življenje se je tako obrnilo, da danes, ko je stara in betežna, midva z možem skrbiva zanjo. Edini sin, ki ga je imela, je žal že pokojni. Bila je dvakrat poročena, a srečo je doživela šele ob tretjem možu, ki pa je danes zaradi demence na varovanem oddelku doma za starejše.«