Stres in ADHD
Mesec november je bil mesec preventive, zato je Iniciativa za duševno zdravje Medvode, ki deluje pod okriljem Zdravstvenega doma Medvode, organizirala tri brezplačna srečanja s starši. Eno izmed njih je imelo naslov Moj otrok ima ADHD. Vodila ga je Petra Dežman, psihosocialna svetovalka. Svoj prispevek je dodala tudi Ksenja Kos, certificirana psihoterapevtka, ki je bila vrsto let kot izvajalka dodatne strokovne pomoči zaposlena na eni izmed medvoških osnovnih šol. Pomemben del so bila tudi razmišljanja in izkušnje staršev otrok z ADHD, torej otrok z motnjo pozornosti in hiperaktivnostjo.
Petra Dežman se je osredotočila predvsem na starševski stres, ki je, kot pravi, zelo velik dejavnik odzivanja pri otroku z ADHD. »Kot starši se srečujemo z različnimi izzivi, s stresom. Zaupana nam je naloga, ki je hkrati največja, najzahtevnejša in najlepša. Breme, ki ga nosijo starši otroka s posebnimi potrebami, je še toliko večje. Pogosto imajo občutek, da niso kos starševskim nalogam, se začnejo obsojati, zakaj imajo ravno oni otroka s posebnimi potrebami. Raziskave kažejo, da več kot šestdeset odstotkov parov začne celo drug drugega obsojati. Dejansko ni kriv nihče,« je povedala v uvodu. Poudarila je, da starši, ki doživljajo visoko mero stresa, otroka dojemajo kot še bolj težavnega, kot je v resnici. »Vse prevečkrat se osredotočamo na negativne vidike otrokovega vedenja. Kako ga dojemamo, kako se nanj odzivamo, ima na otroka zelo velik vpliv. Otrok starša doživlja zelo neposredno. Kadar otrok začuti stres starša, še posebno mame, del tega bremena prevzame nase. Temu primerno se tudi odziva. Noben otrok ne bi smel nositi našega stresa, zato moramo poskrbeti, da ga zmanjšamo.« Ksenja Kos je dodatno pojasnila, da so otroci z ADHD še posebno senzitivni in je njihovo doživljanje čustev toliko intenzivnejše. »To se kaže v vseh okoljih. Na primer v razredu – če bo sošolec žalosten, bo otrok z ADHD ta del čutil in bo izbruhnil v obliki hiperaktivnosti. Ta stres, ki ga bo ob tem čutil, bo izrazil navzven, zelo hitro bo eksplodiral. Stres je zelo pomemben dejavnik, ki ga otrok z ADHD ne zna in ne zmore predelati, če je zunaj njegovega okna tolerance.«
Petra Dežman je v nadaljevanju dodala, da so starši otroka z ADHD velikokrat razumljeni narobe, da poslušajo tudi, da njihov otrok ni vzgojen. »Starši ob postavitvi diagnoze vse prevečkrat ostanejo sami. Moje izkušnje so, da delno pomaga zdravstvo, država, v sami vzgoji, raziskovanju, znanju, ki ga iščejo, pa so sami. To je zelo velika obremenitev. Vse to vpliva na starša, na otroka.« Ena izmed udeleženk je ob tem pristavila, da je ob postavitvi diagnoze ADHD pri svojem otroku v sebi začutila olajšanje in da ima tudi s šolo dobre izkušnje. »Mi nismo ostali sami.« Večina drugih je povedala, da žal nimajo takšne sreče, da v šoli nimajo pravega sogovornika, da otrok in tudi staršev strokovni delavci ne razumejo in ne podpirajo in da so največje težave, s katerimi se srečujejo, prav v šolskem prostoru. »Moje izkušnje so, da šolski sistem, kot je postavljen, ne pride naproti otroku z ADHD. Sistem zaduši vse udeležence v šolstvu. Trpijo odrasli in otroci, ko ne gre vse, kot bi moralo iti. Vprašanje ni, kako takega otroka povabiti, da bo pri miru, ampak kako okrog njega strukturirati določene strategije, da nemir lahko sprosti iz sebe, da ne bo moteč, ne samo za učiteljico, tudi za skupino, in ne bo ob tem izkusil celo krivde, da to dela. Pomembno je, da ima otrok nabor strategij, s pomočjo katerih bo ob stresorjih znal poskrbeti zase,« pravi Ksenja Kos.
Starši so ne glede na vse težave, s katerimi se srečujejo, ohranili pozitiven pogled na prihodnost. »Moj otrok ima veliko pozitivnih lastnosti, s katerimi bo v življenju preživel, tudi če ne bo matematični genij. Ne skrbi me toliko prihodnost kot te trenutne situacije s šolo,« je dejala ena izmed mam.