Popotnika za radovedne

»Sva arhitekta, popotnika, ljubitelja arhitekture, umetnosti, zgodovine, narave in dobre hrane,« sta knjigi na pot zapisala življenjska sopotnika Špela Kuhar in Robert Potokar. Kot po najboljši kavi v zapisanem zadiši po popotniškem vodniku. Ko vanj dodata še raziskovanje najbolj skritih kotičkov naše dežele, nepozabna doživetja in zgodbe posebnih ljudi, mojstrskih rokodelcev, je pred nami Slovenija osebno. Vodnik, ki je izšel pri založbi Beletrina, kar kliče: vzemite si čas in na pot.

Naj začnem pri a – arhitekturi. Pretekli konec tedna so v Piranu in Portorožu potekali jubilejni, 40. Piranski dnevi arhitekture, na katerih oba sodelujeta. Špela, vi ste v organizacijskem odboru in letos urednica jubilejnega zbornika, Robert, vi pa ste bili član žirije nacionalnih selektorjev za nagrado piranesi, ste tudi urednik istoimenske revije, ki izide na tej mednarodni konferenci. Za vaju torej delavni konec tedna.

Špela: Zadnji dan, v nedeljo, ko je bilo vse za nami, je bil temu primerno nekoliko bolj sproščen, sicer pa smo v petek pripravili slavnostno akademijo, na kateri smo se zahvalili kolegom, ki so pred štiridesetimi leti začeli Piranske dneve arhitekture, podelili smo častna priznanja, jih začinili z glasbo in slavnostno večerjo. Osrednji konferenčni del je bil v soboto, ko je v razprodani dvorani portoroškega Avditorija nastopilo osem predavateljev, podeljene pa so bile tudi letošnje nagrade piranesi.

Robert: Piranski dnevi arhitekture so predvsem širjenje obzorij duha, možnost za neki širši pogled, ki ga sicer v mali zakotni Sloveniji – zakotni s pozitivnim predznakom – največkrat pogrešamo. Konferenca je priložnost za vzpostavljanje novih stikov, spoznaš lahko svetovno znane arhitekte, letos je bil to na primer Pritzkerjev nagrajenec Wang Shu iz Kitajske, ki je bil osrednji predavatelj.

Špela: Predvsem je pomembno druženje s kolegi na mednarodni ravni in medsebojna izmenjava mnenj in znanj. Med nami so se razvili številni pristni stiki. Morda so prav ti tisti, ki jih bo treba v prihodnosti bolj negovati kot pa recimo številnost udeležencev.

Tudi vajin novi vodnik Slovenija osebno se ne nagiba k številnosti, nasprotno – zdi se, da nagovarja predvsem iskrene popotnike, raziskovalce. Tudi ni prva skupna knjiga. Pred leti sta pripravila vodnik Gremo v mesto Ljubljana, leta 2020 je izšla zdaj že razprodana knjiga Zgodbe slovenske arhitekture. Kako sta knjigo načrtovala tokrat?

Robert: Res nisva začela z ničle, saj je za nama že precej skupnih projektov in imava že kar nekaj tovrstnih izkušenj. Seveda pa je najpomembnejše pri tem, da v družini z navdušenjem potujemo tako po svetu kot po Sloveniji. V nekem trenutku je dozorel čas, da po nagovarjanju programskega direktorja Beletrine Aleša Štegra pripraviva ta vodnik ...

Za najino odločitvijo so seveda znanja o različnih področjih, ki naju že od nekdaj zanimajo, od zgodovine, kulture in umetnosti do kulinarike ... In kar je prav tako pomembno: seveda navdušenje do tega dela. Vse to se je prepletlo v tem vodniku. Če v drugih vodnikih nečesa ne najdeva, si rečeva, ga bova pa sama naredila tako, kot se nama zdi, da mora biti.

Špela: Vse v bistvu izhaja iz najinega načina življenja. Imava zelo široko socialno mrežo prijateljev različnih strok, tako doma kot po svetu. To so to zelo odprti ljudje, s katerimi se vabimo na obiske. Ob tem spoznavava zanimivosti njihovega kraja, si vselej ogledava kaj novega, dobiva kakšno novo izkušnjo. To počneva, odkar se poznava, še iz študentskih let. Sčasoma se je tovrstnih zanimivosti in informacij kar precej nabralo in sva začela snovati vodnik. Vanj sva vključevala tudi najbolj znane znamenitosti, iskala pa sva predvsem zanimive kraje, točke in ljudi, ki v druge vodnike niso vključeni.

Robert: V prispodobi bi dejal, da gre za male domače ocvirke.

… tako kot na primer lepo prenovljena domačija Vrlovčnik v Matkovem kotu in lesene rokodelske mojstrovine iz delavnice Šlanger v Lučah ...

Robert: Lastnik domačije v Matkovem kotu gospod Kugovnik je zelo zanimivo obnovil domačijo in je ob predhodni najavi pripravljen hišo odpreti obiskovalcem. V tem koncu Slovenije v Lučah je tudi delavnica Šlanger, ki jo omenjate. Mojster Jože Strmčnik izdeluje prekrasne sklede iz lesa in ena izmed njih naju je tako rekoč poklicala, da sva si jo kupila za domačo mizo v Ljubljani.

Špela: Ko stopiš v prostor in vidiš na policah vse te ročno izdelane lesene posode, preprosto ostaneš odprtih ust. Veliko takih presežnih občutkov na posameznih točkah sva tudi vključila v knjigo.

Robert: Na ta način sva seveda želela poudariti tudi slovensko rokodelsko znanje in domačo obrt postaviti pred kitajske spominke, ki jih največkrat vidimo v prodajalnah spominkov v mestih.

Špela: Veste, kateri so najbolj prodajani turistični spominki v Ljubljani?

Najbrž spominki z motivom Ljubljanskega gradu ali morda podobe Bleda?

Špela: Ne eno ne drugo, ampak spominki s podobami slik Gustava Klimta. In potem se vprašamo, kaj ima Klimt z Ljubljano.

Mar arhitekti med vožnjo bodisi po podeželski krajini bodisi skozi urbana središča okolico sploh lahko opazujete kako drugače kot skozi oči arhitekta? Je poklic v tem smislu breme?

Špela: Breme je predvsem, ko se pelješ po Sloveniji in vidiš, da je večina naselbinske krajine uničena s slabo, stihijsko stanovanjsko pozidavo in kričečimi barvami fasad.

Robert: Bodimo iskreni. Žal je res tako. A kljub temu smo lahko veseli, da živimo v Sloveniji, kjer v okolju še vedno lahko najdemo tudi mnoge zanimive in lepe stvari.

In nekaj teh najdemo tudi v Sloveniji osebno. Predvidevam, da sta pred leti sama in s sinovoma bolj potovala po tujini, zdaj pa sta v življenjskem obdobju, ko vedno bolj zanimiva tudi kot počitniška destinacija postaja Slovenija?

Špela: Ne bo držalo, v vsakem obdobju smo našli poti tako v tujino kot po Sloveniji. Ko sta bila fanta še majhna, smo odkrivali turistične kmetije po slovenskem podeželju. Obredli smo skoraj celo Slovenijo.

Robert: Veliko poti po Sloveniji sva naredila tudi v študentskih letih.

Špela: V času vojne za Slovenijo in po njej sva recimo odkrivala Kozjansko, Belo krajino, Prekmurje ...

Robert: Sva lokalpatriota in dava nekaj na Slovenijo, čeprav še nisva bila na Triglavu. (smeh)

Špela: In najbrž tudi nikoli ne bova. (smeh) Smo pa v času epidemije obredli vse kotičke okrog Ljubljane, Toško Čelo, Rašico, Golovec, Ljubljansko barje ...

Robert: Raziskovali smo meje ljubljanske občine. V tistem času je nastajala tudi najina knjiga Zgodbe slovenske arhitekture. Manjkala nama je Štajerska, pa se je Špela dogovorila za obisk na Sladki Gori, kjer je zelo lepa baročna cerkev. Razkazala nama jo je Slavica Lorenčak, nakar je z njeno družino nastalo eno lepo prijateljstvo, ki se odvija naprej. Zgodbo sva poudarila tudi v tem vodniku, piševa o Lembergu in lemberški potici in skrbnici tamkajšnje kulturne dediščine.

Vodnik nas v tem smislu vodi k spoznavanju in spoštovanju identitete lastnega naroda, v njem ni nakupovalnih namigov za tujce ...

Špela: Seveda so namigi za »shopping«, a ne v trgovskih centrih, ampak za obiske pri rokodelcih, v dobrih slaščičarnah, prav posebni pekarni …, pri čemer sta v središču slovensko znanje in tradicija. Je pa v delu tudi že prevod v angleščino.

Robert: Za zdaj pa z njim na popotovanja po domovini res spodbujava predvsem Slovence.

Kakšne vrste popotnike?

Špela: Za radovedne in tiste, ki bi kot popotniki radi doživeli malo več. So ljudje, ki hodijo na Bled na kremne rezine in okrog jezera, midva pa želiva še koga spodbuditi, da bi si ogledal tudi kaj drugega. Tudi na Bledu ne manjka zanimivih kotičkov. Vodnik že uporabljata prijatelja, mlada upokojenca, ki z družbo vsake toliko časa sedeta na vlak in se skupaj odpravijo na izlete po mestih, kamor jih pripelje vlak.

Robert: Seveda so v vodnik vključene vse restavracije z Michelinovimi zvezdicami, a so bile za naju pomembne tudi domače gostilne, v katere radi zahajamo, recimo v Zali Log na postrvi v gostilno Pri Slavcu.

Vodnik je nekakšen opomnik, spodbujevalnik, da ti v današnjem času neverjetne količine informacij o vsem živem nekdo reče, da je nekaj zanimivo in je vredno iti pogledat. Morda sva do neke mere prav midva relevantna za take spodbude. Nekdo drug bi vodnik seveda zapisal na drugačen način.

Špela: Upam, da bo vodnik nagovoril veliko ljudi različnih pogledov, saj je dovolj široko zastavljen.

Me vara občutek, da se ob ogledu posameznih destinacij največkrat sploh nista predhodno najavljala?

Špela: Največkrat sva svoj namen skrivala.

Robert: Tudi v nekatere hotele, gostišča s prenočišči sva prišla nenapovedano, inkognito, ne da bi pojasnjevala svoj namen. To je vodnik brez sponzorjev in vnaprejšnjih objav, da o kom kaj lepega napiševa. Kar piše v vodniku, je predvsem najino mnenje. Našla sva tudi boljše kremne rezine, kot so tiste na Bledu.

Res?

Robert: Res, in sicer v gostišču Karavla v Podljubelju pri kuharskem mojstru Damjanu Štefetu. To je seveda najino mnenje.

Seveda, saj je naslov vodnika Slovenija osebno.

Špela: Ko smo iskali naslov, smo se odločili, da je že v naslovu treba povedati, da gre za najin izbor, za katerim tudi stojiva.

Robert: Želela sva si vključiti več zanimivosti, a so naju na založbi z obsegom omejili. Vodnik naj bi bil za v žep in zato ne preobsežen. Zato je tudi že v pripravi vodnik Ljubljana osebno, načrtujemo pa tudi podrobnejše vodnike za posamezne regije.

Špela: Vse, kar je v vodniku, naša družina tudi živi, smo ljubitelji dobre hrane, radi obiskujemo muzeje, zanima nas vse, kar je drugačno ... Ta način razumevanja življenja sva tudi želela zapustiti sinovoma.

Robert: Ne zgolj materialne stvari ...

Špela: … denar smo vlagali v potovanja. To je tisto bogastvo, ki v naši družini nekaj šteje.

Robert: V vodniku pa na primer ni planinskih poti, saj nismo preveč navdušeni hribolazci. Za to obstajajo drugi vodniki, v najinem pa je poudarek na zgodovini, umetnosti in kulturi življenja nasploh. Morda je to njegova posebnost, če ga primerjamo z drugim tovrstnim čtivom.

Se kdaj na poti izgubita? Prav izgubljanja včasih prinesejo nepozabna doživetja.

Robert: V življenju imaš seveda neko smer, zgodbe pa si vendarle pišeš sam. Veliko je takih, ki jih ne načrtuješ in se jim prepustiš, da te popeljejo v povsem nove zgodbe, ki niso bile še nikjer zapisane. Če si dovolj sproščen in odprt, se bo to tudi zgodilo, a ne po naključju, ampak po ključu. Bolj kot ne se vse zgodi po nekem ključu. Velikokrat prav taka izgubljanja, naj bo to v mestih ali naravi, pripomorejo k temu, da ti doživetje močneje ostane v zavesti, kot pa če si prideš nekaj ogledat, to odkljukaš, češ to sem videl, in greš naprej. Izgubljanja so sestavni del najinega odkrivanja.

Po poklicu sta dejavna kot arhitekta, a vama vendarle uspe napisati, fotografirati in urediti še knjige. Kdaj najdeta čas za to?

Robert: Tu moram omeniti Špelo, ona je postala prava mojstrica v pisanju strokovnih in poljudnih, širšemu bralstvu primernih besedil.

Špela: Res sem se sama bolj usmerila v pisanje, Robert vodi arhitekturni biro in ima tam veliko obveznosti. Skupaj se pomeniva o vsem, kaj bo v knjigi in česa ne bo, pišem pa običajno jaz, seveda Robert pregleda in potem skupaj izpiliva, hkrati pa je on prvi fotograf.

Pri snovanju knjig sva zelo konstruktivna.

Kako gre že tista s Triglavom? Da bi se vsak Slovenec moral vsaj enkrat povzpeti na Triglav. Vidva menita drugače, da mora vsak Slovenec vsaj enkrat v življenju videti Plečnikovo hišo v Trnovem v Ljubljani.

Robert: Plečnikova hiša je lepo obnovljena, del tudi v informacijski center. Hiša dejansko daje vpogled v njegovo intimo in njegov arhitekturni opus, ki je res izjemen. Slovenci imamo le redke osebnosti, ki so svetovno pomembne. Plečnik to absolutno je. Zgodi se, da študentje v četrtem letniku, ko jih vprašam, ali so že bili v Plečnikovi hiši, rečejo, da še niso bili. Priznam, da mi to vrže klobuk z glave, če ostaneva pri Plečniku. Taka osebnost si zasluži, da jo poznamo in spoštujemo vsi Slovenci. Če bi vprašali tujca, ki kaj ve o Sloveniji, bi se morda spomnil na Jožeta Plečnika, na Triglav pa verjetno ne.

Hkrati pa s Špelo meniva, da imamo vsaj še enega zelo pomembnega slovenskega arhitekta, Edvarda Ravnikarja. Mimogrede – prav letos je trideseta obletnica njegove smrti. Poleg Ljubljane je s svojo arhitekturo močno zaznamoval Kranj, zelo lepo krajinsko ureditev pa najdemo v dolini Draga pri Begunjah. A on seveda ni tak »trademark«, kot je postal Plečnik po uvrstitvi na Unescov seznam dediščine.

Špela, omenili ste, da se v prvem decembrskem koncu tedna odpravljata v Prekmurje. Na gibanico, bodo to dödoli, morda tünka?

Špela: Tokrat nas bo razvajal Bine Volčič na posestvu Monstera, ki ga vodita z ženo Katarino in sva ga tudi uvrstila v vodnik. Na svojem novem domu je pripravil zanimiv koncept dolge mize. Z drugimi gosti se zberemo v petek zvečer na večerji, v soboto sledita zajtrk in večerja, v nedeljo po zajtrku se odpravimo domov. Ves vmesni čas bo namenjen druženju in raziskovanju Prekmurja. Kako smo že dejali, da se malo izgubimo.