Malo denarja, malo muzike
Kakšno teslo sem bil, 2. del
»Po Ljubljani so se širile govorice, da mi, če mi le more, natika roge. Vseeno mi je bilo. Veste, kdaj je moški najbolj na tleh? Takrat, ko se zjutraj pogleda v ogledalo in si reče, da večjega tepca od njega svet še ni videl. Nekaj časa sem še vztrajal, potem pa sem ji predlagal, da se vrne k bivšemu. 'Ne, pa se ne bom, noseča sem!' mi je zabrusila. 'Kako noseča, saj si zaščitena!' Njene tabletke so se valjale po vseh predalih v kopalnici.
Malo sem še godrnjal, potem pa sem ugriznil v to grenko jabolko v upanju, da se bo spremenila, ko bomo postali družina. Kakšen bedak! Najprej me je 'odstavila' in se preselila v drugo sobo. Tudi v kopalnici se je zaklepala. Nič več se ni gola sprehajala po stanovanju. Njen izgovor je bil, da je nosečniški trebuh skvaril njeno prelestno postavo. Zanjo sem postal bankomat. Denarja ji je bilo zmeraj premalo. Bilo je noro, iskal sem variante za bančno posojilo, a Karmen to ni zanimalo. Takrat je veljalo, da komitentu na banki niso dali gotovine, plačevali so le račune. Do mene je postala zelo nesramna, obkladala me je z različnimi zmerljivkami. Opazila pa sem, da jo je zanimal košarkar, ki je stanoval čez hodnik. Vseeno mi je bilo. Potem ji je začel trebuh rasti. Ko sem se nekega dne vrnil iz službe, ni bila sama. K nama se je priselilo mlado dekle. Ne vem, ali je imelo 18 let. Nisem ugovarjal. Manj kot sem se vtikal v njeno življenje, več miru sem imel. V službi smo imeli nemalo poslovnih težav zaradi inflacije, pa je direktor pričakoval, da bom dal vse od sebe. Po drugi strani so se mi ženske precej zamerile, tudi apetita nisem imel po njih. Včasih je minil teden, ko Karmen nisem niti videl, njene prijateljice pa sploh ne. Pogosto, med vožnjo v službo, sem se spomnil preroških besed ženinega prvega moža. Zakaj sem bil tako neumen, da mu nisem verjel?!
Končno je napočil dan, ko je šla Karmen rodit. Poslovno sem bil v Skopju, vrnil sem se šele, ko je prišla iz porodnišnice. Bila je cvetoča, kot da za njo ne bi bil težak porod. Vzel sem otroka v naročje in ga v trenutku vzljubil. Ko hudič na kup serje, je dreka veliko, pravijo, in tudi pri meni je bilo tako. A sem se tolažil: če bi se razvezal, tega otroka ne bi nikoli držal v naročju!
Sledili so mesecu, ko je deklica veliko jokala. Ko sem se vrnil domov, me je pričakalo zmerjanje in preklinjanje. Ženina prijateljica se je skupaj z otrokom zaklenila v sobo, žena pa je norela po stanovanju rekoč, da tega dretja ne bo več prenašala.
'Otrok mora v posvojitev, ker nisem sposobna skrbeti zanj, ti pa še manj!' mi je govorila. Zastalo mi je srce: 'Ženska, kaj pa blebetaš?' Začela je nekaj govoriti o tem, da bi ji moral za otroka več plačati, da sem skopuh, da jo s svojo ljubeznijo do pamža psihično izčrpavam. Če zaprem oči, jo še danes vidim pred seboj: bila je lepa kot boginja, a njena duša je bila kot gnojnična jama. Šel sem do prijatelja, ki je prekupčeval z markami, in ga prosil za posojilo. Dal mi ga je, a za vrtoglave obresti. Denar sem izročil Karmen in jo prosil, naj s punčko, ki ni nič kriva, malo lepše ravna. Potem pa sem jo še vprašal, kdaj jo bomo krstili. Spet me je začela zmerjati, da ona tega ne bo dovolila, da Boga ni in podobno. Kakšen teden je bil potem v hiši mir. Nekoč me je čisto mimogrede, a le za trenutek, prešinila misel, kako to, da se njene prsi niso nič povečale, četudi je govorila, da otroka ves čas doji. A sem misel odgnal, ker se v ženske zadeve nisem hotel vtikati. To je bila največja napaka, ki sem jo storil!
Trije meseci so minili kot blisk. Punčko sem rad jemal v naročje, čeprav sta mi obe ženski to branili. Tako srčkana in lepa je bila! Zelo sem jo imel rad, bolj kot sem si hotel priznati.
Med nami je vladalo nekakšno premirje. Karmenina prijateljica je kuhala, pospravljala in skrbela za otroka, medtem ko je žena hodila po svojih poteh. Nisem je pogrešal. Sem pa nekoč srečal njenega prvega moža, ustavil me je in me vprašal, kako živim. Z veseljem sem se malo pohvalil, pa je le zmajal z glavo: 'Fant moj, ne bo dolgo, ko ti bo zarila nož v hrbet.'
To, kar je sledilo, se je zgodilo v času, ko se je začelo na veliko govoriti o poliuretanu. Spet sem moral v tujino, da si to čudo božje ogledam od blizu. Skoraj teden dni sem bil odsoten. Bil sem zelo zbit, ko sem odklepal domača vrata. Pričakala me je tišina. In izpraznjeno stanovanje. Vse, kar je ostalo, je bila žimnica iz moje postelje in oblačila. Na mizi sem opazil pismo, ki sem ga odprl s tresočimi prsti. Karmen mi je pisala, naj je ne iščem, ker je odšla z drugim. Dodala je še, da mi je otroka podtaknila, da je bil v resnici prijateljičin. Ker sem bil takšen bebec, sta me zlahka imeli za norca. Takrat sem se zlomil, doživel sem živčni zlom, hotel sem narediti samomor, pa mi ni uspelo. Izgubil sem službo, zaradi posojila sem moral prodati stanovanje, žal mi je večino denarja požrla inflacija. Čez noč sem padel s piedestala med klošarje. Še sreča, da sem po smrti staršev nekaj malega podedoval, da mi ni bilo treba živeti na ulici. Karmen se je v tretje poročila, in to zelo dobro. Z možem sta se rada nastavljala fotografom, tako da sem lahko v časopisih in revijah spremljal, kaj počne. Njen prvi mož je umrl, šel sem na pogreb. Otroka nisem videl nikoli več. Še tega ne vem, kako ji je danes ime. Ta kruta izkušnja me je zaznamovala tako čustveno kot finančno. Ni mi bilo lahko. Imel sem še nekaj zvez z ženskami, a saj veste, kako je to pri njih: malo denarja, malo muzike. Danes pogrešam nekoga, ki bi mu bilo mar zame. Vam to povem, drugim ne bi. Nekoč sem imel vse, danes nimam nič. Pa nisem bil srečen ne takrat ne danes.«