Po poteh Badjure in Šefmana
Člani kranjskega Društva generala Rudolfa Maistra so obiskali kraje in se spomnili posameznikov, ki so se bojevali za zahodni del naše severne meje.
Julija 1919 je bila v Parizu dogovorjena demarkacijska črta med plebiscitnima conama A, ki jo je upravljala Kraljevina SHS, in B, ki je bila pod nadzorom Avstrijcev. Ker je Vrbsko jezero pozimi 1919/1920 zamrznilo, so mejno črto označili kar s smrekovimi vejicami.
Kranj – Lani so članice in člani Društva generala Rudolfa Maistra iz Kranja pred novembrskim državnim praznikom, ki ga praznujemo generalu v čast, obiskali ljubeljski predel bojev za severno mejo v letih 1918–1919 na naši in boroveljski strani na Koroškem.
Letošnje potovanje, ki ga je tako kot lanskega vodil odličen poznavalec slovenske vojne zgodovine brigadir Slovenske vojske Janez Kavar, pa je bilo spoznavanje bojev za zahodni del severne meje in posameznikov, ki so poveljevali slovenskim prostovoljcem.
Prva postaja je bila rojstna hiša dr. Janka Brejca na Brezjah nad Tržičem, pravnika in politika ter velikega domoljuba. Rodil se je 18. novembra leta 1869, umrl pa je 6. aprila leta 1934. V Slovenski narodni vladi, ustanovljeni 1. novembra leta 1918 v Ljubljani, je bil najprej poverjenik za notranje zadeve, nato pa do 14. decembra 1920 tudi predsednik narodne vlade. Ker je bil med tistimi člani slovenske vlade, ki so zahtevali hitrejše in ostrejše posredovaje slovenskih prostovoljcev in vojske Kraljevine SHS na Koroškem, je bil nad izidom plebiscita zelo razočaran. Ob 20-letnici samostojnosti Republike Slovenije so na njegovi rojstni hiši njemu v spomin odkrili spominsko ploščo.
Prostovoljca v bojih za severno mejo v letih 1918 in 1919, nadporočnika Rudolf Badjura in Karel Šefman, sta bili naslednji osebnosti, ki so ju z izletom počastili člani kranjskega društva generala Rudolfa Maistra. Rudolf Badjura (1881–1963), njegova mama je bila doma v Tupaličah pri Preddvoru, rojen pa je bil v Litiji, in Karel Šefman, rojen leta 1889 v Kranjski Gori, umrl pa je leta 1973, sta s svojimi prostovoljci, izurjenimi za gibanje in bojevanje v gorah, v Karavankah med Ljubeljem in Podkorenom uspešno odbijala napade Avstrijcev. V beg sta pognala tudi Italijane, ki so hlastali po delu Koroške in še posebej po zgornjem delu Gorenjske tja do Bleda. Na oba poveljnika, med katerima je bilo tudi nekaj rivalstva, spominjata plošči. Na Rudolfa, ki je zaslužen za razvoj slovenskega smučanja in gorništva, spominja plošča na Linhartovem trgu v Radovljici, kjer je 6. decembra leta 1918 ustanovil svojo Alpinsko četo (čez dober teden je bila ta že v Karavankah), na Šefmana, ki je znal izjemno motivirati svoje borce, pa plošča na njegovi rojstni hiši v Kranjski Gori. Med potjo iz Radovljice do Kranjske Gore so se izletniki ustavili v Zaki na Bledu ob spomeniku srbskemu znanstveniku in izumitelju Mihailu Pupinu, ki mu je s svojim vplivom in poznanstvi uspelo, da Italijani niso dobili še zgornjega dela Gorenjske z Bledom in Posočjem, na jeseniški železniški postaji, kjer so se leta 1918 zbirali številni borci prostovoljci za severno mejo z Jesenic in okolice, in pri portalu železniškega predora na Hrušici. Leta 1906 odprt in 7979 metrov dolg predor je igral na koroški strani pomembno vlogo za severno mejo, saj je skozenj prihajala pomoč za slovenske prostovoljce oziroma jugoslovansko vojsko, zanimiv pa je bil tudi za Italijane, če bi jim uspelo dobiti zgornji del Gorenjske.
Vrba ob Vrbskem jezeru je bila koroška točka našega potovanja. Sredi mesta je postavljen spominski kamen, na katerem piše, da so »do tja in nič dlje leta 1919 prišli srbski konjeniki«, na vrhu pa sta vrisani smeri poteka demarkacijske črte med plebiscitno cono A in B, določene julija leta 1919 v Parizu. Potekala je po sredini Vrbskega jezera in naprej proti vzhodu južno od Celovca do vzhodnega dela Koroške. Spominsko potovanje je bilo sklenjeno pri spomeniku na umrle v koncentracijskem taborišču v Podljubelju in nato v bližnjem gostišču v nekdanji stražarnici.