Še vedno dež

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / nedelja, 12. november 2023 / 17:34

Minile so še ene novembrske počitnice, ki so bile pretežno zaznamovane z dežjem. Na vreme pač res ne moremo vplivati, zato nima smisla, da bi se nad njim hudovali. Zadovoljni smo že s tem, da ne dela škode. Torej deževje cel teden in mi imamo dopust. Včasih sem v krompirjevih počitnicah pospravila rože z oken. Danes še prav lepo cvetijo in pustila jih bom do prve zmrzali. Veliko ljudi potuje, naredijo še zadnji skok v tople kraje, mi smo bili tokrat doma. Občudovala sem vodo. Po tem, ko sva se podala v Bohinj, ki je bil fantastičen, sva se po naslednjem deževju odpravila pogledat Martuljški slap. Tudi hribi do Martuljka so nudili neobičajen pogled, slapovi so tekli od tu in tam. O veliki vodi in slapovih sva doma pripovedovala dovolj navdušeno, da se nama je tokrat pridružil tudi Rok. Potok Martuljek je bil poln vode, že ko začneš pot proti slapu. Najbolj primerna obutev so bili gumijasti škornji, pelerina, pa tudi dežniku se nisem odpovedala. Takoj, ko smo vstopili v sotesko, je z vseh sten tekla voda – slapovi, manjši in večji, bilo jih je brez števila. Prav videlo se je, kako so se pod curki vode lomile skale. Ni se dalo priti do vrha Spodnjega Martuljkovega slapa, ker je bilo na stezi preveč vode. Kdo ne bi občudoval takih prizorov. V Mojstrani smo obiskali sotesko Mlačco, kjer uprizarjajo zgodbe v ledu. Tudi tu je bilo vode več kot preveč. Domačin nas je kaj čudno gledal, kaj iščemo, in nas hkrati opozoril, da prav daleč ne moremo, ker je vse podrto z drevesi. Zagotovo bodo tudi letos pripravili jaslice v ledu, če bo le dovolj mraz, sicer jih bodo morda postavili na rečnem splavu … Dolina Radovne je bila tokrat prav posebna. Reka je prestopila strugo in prizori so bili izjemni. Kot bi gozd rastel v vodi, vse je poplavljeno, voda, povsod voda. Ni jim še uspelo odpraviti posledic poletnega neurja, ki je gozd zelo prizadelo. Na več mestih je praktično uničen. Gozdni in cestni delavci se trudijo počistiti podrto drevje. Debla so naložena v skladovnice vzdolž ceste, drevesa pa so še vedno razmetana po gozdu, kot bi se z debli igrali igro mikado. Križem in počez ležijo debla z izruvanim koreninskim sistemom, še vedno je vse skupaj videti grozno. Ob reki je vse zalito z vodo. Meni se je zdelo kot vesoljni potop. Človek se sprašuje, kdaj bo prišel golob z oljčno vejico, ki bo naznanil lepše čase? Ko sem bila še študentka, se spomnim profesorja za hidrologijo, ki je hodil opazovat reke in izvire, kadar so bili polni vode. Dogovorjen je bil z domačini, da so ga v času močnih padavin poklicali, in profesor se je iz Ljubljane odpravil v Planico k izviru Nadiže, na Cerkniško jezero, v Bohinj pa še kam drugam. Sedaj se sama vozim in hodim od enega do drugega kraja in opazujem vodo – veliko vodo. Potemtakem je profesor dobro opravil svoje delo …