Ko odkrijem nekaj novega, kar zažarim

Sara Šifrar Krajnik, 26-letna Škofjeločanka, je doktorska študentka zgodovine v Bernu v Švici. Doktorska disertacija se posveča socialnim in okoljskim posledicam izgradnje hidroelektrarn ter z njimi povezane infrastrukture na območju današnje Gorenjske do druge svetovne vojne. Sara pa je za Škofjeloško s svojim magisterijem ustvarila izjemen prispevek: natanko je popisala zgodovino lekarniške dejavnosti na tem območju.

Na pobudo Gorenjskih lekarn je bil njen magisterij osnova za knjigo, ki je luč sveta ugledala pred kratkim. Knjiga vsebuje fotografije zgodovinske vrednosti, ki jih je Sara Šifrar Krajnik našla v številnih arhivih, opravila je pogovore s potomci tistih, ki so se v Škofji Loki in obeh dolinah ukvarjali z lekarniško dejavnostjo, ure in ure prebirala arhivska gradiva, se zanimala za podrobnosti, ki doslej niso bile še nikjer zapisane. Večkrat med najinim pogovorom poudari, da ji raziskovalna žilica ne da miru – in da jo z veseljem deli tudi z drugimi. »Raziskovalno delo je moja strast. Ko odkrijem nekaj novega, ali v knjigah, v arhivu ali na terenu, me vsaka malenkost navduši. Kar zažarim, ko recimo pregledujem časopise in nekaj najdem ... Takoj nekoga pokličem; četudi vem, da ga morda nič ne zanima, kaj sem jaz v tistem trenutku našla, mu vse razložim. (smeh) Vsaka malenkost me razveseli,« razlaga s kipečo energijo.

Četudi je obiskovala veterinarsko srednjo šolo in četudi je njena mama farmacevtka, je v študij farmacije ni zaneslo. »Odraščala sem s farmacijo, kot otrok sem bila z mami včasih v lekarni ves njen delovnik, sam prostor me je fasciniral.« A kljub temu se je odločila za študij etnologije in zgodovine, magistrirala iz etnologije in antropologije, zdaj dela doktorat iz zgodovine. Pravi, da ni jutranji človek. »Veliko stvari naredim ponoči ali pa jih razporedim čez dan. V pisanje se ne moreš kar prisiliti, moraš biti prave volje zanj.«

Prenova lekarne v Gorenji vasi

Kdor je kdaj stopil v lekarno v Gorenji vasi, se morda spominja, da so jo krasile izjemne lesene omarice. Prav tam se je rodila ideja za knjigo. »Pobuda je torej prišla iz Gorenjskih lekarn, ko so lekarno v Gorenji vasi leta 2019 začeli prenavljati v sodobno lekarno. Zamisel, da se malo bolj poglobljeno razišče zgodovina lekarništva, je vzniknila ravno zaradi starih omar, ki so bile v njej.« Gorenjske lekarne so pobudo naslovile na Loški muzej, katerega sodelavka sem že osmo leto. S kustosinjo Biljano Ristić sva se dogovorili, da bo to tema moje magistrske naloge, leta 2022 sem jo zaključila, zdaj je izšla knjiga, katere urednica je prav tako Biljana Ristić.«

Klarise, uršulinke in apotekarski vrt

Raziskovalko je navdušilo, da so bile na Škofjeloškem kot lekarnarice omenjene že klarise. »To je bilo že v 17. stoletju. V knjigah se omenjajo nakupi in izdatki od samostana, nakup določenih zdravil, plačevanje zdravnika, pod uršulinkami pa tudi omenja apotekarski vrt. Znano je, da so določeni samostani imeli samostanski vrt, v tem primeru pa se omenja zraven še apotekarski vrt, ki so ga imeli nekateri samostani. Denimo Sankt Gallen v Švici je eden prvih, datira v 9. stoletje.« Sara Šifrar Krajnik je veliko sodelovala tudi z uršulinskim samostanom v Ljubljani. »Sestra Marta me je opozorila, naj preverim, ali je na loškem gradu, kjer je knjižnica škofjeloškega uršulinskega samostana, moč najti knjigo receptov za zdravje iz 17. stoletja, ki jo je napisala grofica Eggenberg. Našla sem jo in nadvse fascinantno jo je bilo najti še ohranjen prvi izvod te knjige. Tu je mogoča tudi povezava s klarisami, ker je datirana v tisto obdobje, saj je morda katera od njih prinesla knjigo s seboj ali pa jo dobila v dar,« razmišlja Šifrar Krajnikova.

Prva javna lekarna

Škofja Loka je prvo javno lekarno, ki se omenja v časopisih in na kar kažejo tudi raziskani viri, dobila v 19. stoletju, ustanovljena je bila leta 1860. Lekarna Pri Mariji Pomagaj je domovala na Mestnem trgu. »Prvi viri kažejo, da najprej na Mestnem trgu 38, v kasnejših virih pa je omenjeno, da je bila v sosednji hiši, kjer je danes Galerija Ivana Groharja. To se mi je spet zdelo vznemirljivo. Že kot študentka sem delala za Loški muzej, tudi 'dežurala' v galeriji, kjer sem se vedno znova spraševala, kako je bila v resnici videti lekarna,« se spominja Sara.

Znani so Burdychi

V letu 1895 je lekarna v Škofji Loki postal last češke rodbine Burdych. »Lastniki so bili do njene nacionalizacije po drugi svetovni vojni, takrat so se začeli imenovati upravniki,« razlaga Sara Šifrar Krajnik. »Prvi upravnik lekarne na Mestnem trgu, torej leta 1895, je bil Ervin Burdych, nato se je selila v Kapucinsko predmestje, kjer je leta 1902 začel graditi hišo, mislim, da edino secesijsko hišo v Škofji Loki. Od leta 1904 so bili torej v njej lekarniški prostori.« Je bila rodbina bogata, vprašam. »V šolskem listu enega od njegovih otrok se omenja, da lekarna ne prinaša dovolj denarja za celo družino. Kot kaže, premoženje ni bilo ravno mogočno,« odgovori Sara.

Selitev v prostore Zdravstvenega doma

Od leta 1963 po zdravila hodimo v lekarno, ki je v prostorih Zdravstvenega doma v Škofji Loki. »Lekarna tam ostaja, vmes je imela tri adaptacije prostorov. Danes je seveda malce povečana,« sklene Sara Šifrar Krajnik in doda: »Poleg lekarne v Škofji Loki so v tem obdobju (v 60. letih prejšnjega stoletja, op. p.) delovale tudi že lekarniške postaje v Selški in Poljanski dolini. V Žireh in Železnikih so imeli prvi dve, v 50. letih, Gorenja vas jo je dobila v 60. letih.«