Agate tega sveta

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / petek, 27. oktober 2023 / 13:32

Na Loškem odru so prejšnji teden premierno uprizorili dramo Agata Visoška avtorice in režiserke Tatjane Peršuh. Predstava devetih moških o eni ženski, predvsem pa o družbi, nekdanji in še vedno tudi današnji.

Na Loškem odru se je uresničila dolgoletna želja, v svojo sredino so prvič doslej pripeljali režiserko – Tatjano Peršuh, sicer tudi avtorico besedila Agata Visoška, ki so ga premierno uprizorili prejšnji teden. Vrnimo se torej v 17. stoletje, čas Visoške kronike, morda z mislijo na začetek 20. stoletja, ko je roman nastajal, ali pa ostanimo kar v aktualnem času, v dvorani Loškega odra – tu si bomo odgovarjali na vprašanja, ki jih bo pred nas postavila uro in deset minut dolga predstava. Ta poteka na predvečer sojenja Agati Schwarzkobler, obdolženi čarovništva.

Predstavo v sproščenem pogovoru o obsojenki in še o marsičem drugem odpre družba škofjeloških veljakov (baron, pisar, sodnik, žitničar, zlatar) z gostoma, sodnikom in rabljem iz Ljubljane. Čakajo na škofa (tistega, ki bo za razliko od njih Agato odrešil s preizkusom v vodi), ki pa se ne pojavi. Sami moški torej, čeprav je v igri življenje ženske. Moški imajo moč odločanja v svojih rokah, čeprav so v svojem početju pogosto iracionalni in neodločni, svoja mnenja in prepričanja pa so brez zadržkov pripravljeni prodati za odobravanje kolegov ali steklenico vina. Pogosto se obnašajo svojemu družbenemu položaju neprimerno, ne nazadnje se celo stepejo. A predstava je več kot to, saj ne komentira zgolj nesposobnosti posameznikov na pomembnih funkcijah, ampak opozarja na sam ustroj družbe, v kateri so ti ljudje postavljeni pred nalogo, ki je pravzaprav absurdna. Zdi se, da o tem, ali bo Agata obsojena ali ne, odloča naključje. V tej maniri je prizor, v katerem možje v pripravi na zaslišanje in sojenje z iglami zavzeto zbadajo s stropa obešeno žensko lutko, še toliko bolj grozljiv.

Predstava ponudi refleksijo o tem, kakšna je družba, v kateri je preživetje posameznika – zlasti če gre za pripadnika marginalizirane skupine – kakor pri Agati odvisno od srečnega naključja. Zgodba izpostavlja žensko, v resnici pa govori o izkustvu mnogih marginaliziranih skupin v današnji družbi, s čimer zavzame zelo pogumno in pomembno držo. Tudi šale, ki jih iz baronovih ust poslušamo na račun 'bab', 'ciganov', in druge zmerljivke se nam zdijo vedno bolj odvratne.

Besedilo je brezčasno, lahko bi rekli tudi veččasno, na kar v Agati Visoški kaže tudi odrska postavitev, saj arhaični veljaki recimo sedijo pred računalniki in plastenkami vina, v star jezik pa so vključeni tudi razni prepoznavni aktualizmi, kot so recimo »alternativna dejstva« ali pa slogan »za otroke gre«.

Pravo nasprotje k dogajanju v celotni predstavi nedvomno prispeva izrazito performativni prizor rablja ob provizoričnem oltarju v soju svetlobe, ki pada skozi vitraže. V svoji izpovedi pokaže več človečnosti kot lokalni veljaki pred tem, čeprav je njegov poklic obsojence razčlovečiti.

Predstava je tehnično zahtevna. Devetčlanska igralska ekipa je malone vseskozi na odru in se veliko premika, uprizori celo pretep, ki je precej brutalen. Ogromno vaje in previdnosti je treba, da igralec soigralca po odru vleče po pravem kolku. Veliko je medsebojnih preskokov v besedilu, režiserka pa je imela tudi srečno roko pri dodelitvi vlog posameznim igralcem. Prepoznavnim članom Loškega odra, kot so Gašper Murn, Jan Bertoncelj, Bojan Trampuš, Matej Čujovič, Matjaž Eržen ter mlajša Janez Justin in Dane Jemc, sta se namreč pridružila še Andrej Šubic, ki je v zadnjih letih ponovno oživil oder v Poljanah, in Branko Pečelin iz igralske skupne iz Žirov. Njihova predanost igri se odraža skozi vso predstavo, v katero je kot deseti igralec z avtorsko glasbo kamenček v mozaik dodal Karlo Jemc.

Loškemu odru gre vsekakor priznati pogum in odločnost pri iskanju novih obzorij gledališke igre, kar je z dolgim aplavzom potrdilo tudi premiersko občinstvo.